06.08.2020

Kot otrok sem se začela ukvarjati s športom, tek na kratke proge. Po sedmih letih šprinta po atletskih stezah je prišla poškodba noge, ki me je postavila na bergle. S poškodbo noge so se mi porušile najstniške sanje. Konec je bilo moje šprinterske kariere. Namesto športa, ki mi je takrat pomenil vse, je prišla peklenska droga. Moja odvisnost je trajala dolgih 20 let. Abstinirala sem v tem času dobro leto dni. V tem času se postala mamica. Presrečna sem bila ob rojstvu sina! A ta sreča ni dolgo trajala kajti spet sem se ujela v peklu odvisnosti iz katere nisem več zmogla sama ven. Živeti dvojno življenje je bilo zame težko. Čez dan sem bila pridna delavka, hčerka, žena in skrbna mati, a ko je padla noč, odvisnica. Mešanica trdih drog in nasilnega partnerjem me pripeljala na koncu do tega, da sem šla čez vse meje. Najhujša nočna mora...odvzem mojega sina! Izgubila sem vse, službo, stanovanje, svojo družino ... Ko se spomnim, mi pritečejo solze in čez mene gre kurja polt. Nisem imela več za kaj živeti. Nato sem poiskala pomoč v Društvu Projekt Človek. Moja najboljša življenjska odločitev! S pomočjo terapevtske skupnosti Društva projekt človek, njihovimi terapevti in delavci sem ponovno dobila voljo do življenja. Začela sem delati na sebi! Zdaj abstiniram že dobri dve leti in zmožna sem živeti brez drog. Vsa zahvala gre Terapevtski skupnosti Društva Projekt Človek in moji terapevtki, ki mi je odprla vrata v prečudovito življenje v katerem uživam trezna!
Hvala!

13.marec 2020 razglasitev epidemije v Sloveniji in nova priložnost v kriznem obdobju:
Spomnim se jutranjega klica z bratom, ko mi je povedal, da so stiki s sinom do nadaljnjega prepovedani zaradi epidemije. Šok, sina ne bom videla do nadaljnjega. Kaj to pomeni ... teden, mesec, leto? Nisem hotela kazati svoje občutke žalosti pred ostalimi so-člani rCentra za reintegracijo, Društva Projekt Človek, zato sem sama ostala z njimi. Sama s sabo sem se morala pogovoriti in sprijazniti z dejstvom, da je za sinovo zdravje to najboljše. Dobra stran, da se preko vibra lahko slišiva in vidiva vsak dan. Če tudi ni telesnega stika je vsaj stik preko vibra.
Dopoldne klic od predsednice, da se moramo uporabniki odločiti ali ostajamo v programu reintegracije v času epidemije ali gremo domov, razen mene, ki zaradi bližajoče zaposlitve v vsakem primeru lahko ostajam v reintegraciji. Šok, sama na hiši! Ob tem, da bom na hiši sama sem začutila tesnobo. V glavi mi je odmevalo sama, sama, čisto sama. Nikoli v življenju nisem bila sama. Kako bom zdaj to preživela? Kaj bom počela sama s sabo?
Ampak moram povedati, da mi je bilo lepo biti sama. Uživala sem v tišini, miru in sama s sabo! Nikoli si nisem mislila, da mi bo tako lepo. Presenetila sem samo sebe s tem, kako lepo je biti sam.
Ker so mi zaradi korona virusa prestavili službo za 14 dni, sem se odločila, da se za ta čas vrnem v Terapevtsko skupnost v Škofjo Loko. Vrnitev v Terapevtsko skupnost po 9. mesecih je bila lepa izkušnja zame. Sem pa veliko težkih in lepih dogodkov podoživljala. Imela sem podporo terapevtov in uporabnikov. Vsak dan po vibru govorila s sinom, očetom in uporabniki ter delavci reintegracije.
1.aprila sem ne glede na situacijo korone začela s službo kot osebna asistentka.
Po delu sem se z veseljem vračala v reintegracijo v tišino, kjer sem bila sama s sabo in uživala.
V času epidemije sem spoznala, da sam sabo biti je lepo, da me omejitev stikov s sinom ni vrglo iz tira, ampak sem sama pri sebi že toliko močna, da sem si razložila, da je tako najboljše. Bilo mi je zelo težko in sem bila zelo žalostna, ampak sem šla skoz to z dvignjeno glavo.
Hvaležna sem, da so mi dovolila ostati sami v reintegraciji, kajti to je bilo zame zelo terapevtsko.
Še enkrat Hvala!
Jaz zmorem!