Blog

 
 
 

Iz prve roke: Zasvojenost in odnosi

Iz prve roke: Zasvojenost in odnosi

30.08.2020

Moja zgodba morda ni tako zastrašujoča, kot je morda zgodba nekaterih
izmed vas, ki boste to brali. Vsaj ne na prvi pogled. Tako so ocenili tudi moji
souporabniki iz Zavoda Pelikan (obiskovala sem namreč celodnevni program v
Višnji Gori) – »Ti sploh nisi za sem, saj si se drogirala samo pol leta.« In prav
so imeli, mogoče res nisem bila za tja, vendar je bila to zame v tistem trenutku
najboljša odločitev. Ena boljših v življenju. Kakor tudi ta, da sem sploh kdaj
poskusila drogo. Ne razumite me narobe, ne pravim, da se je treba drogirat,
ampak to, da je zame to pomenilo neko prelomnico. Pomemben korak za mojo
osebno rast. Brez tega koraka in vseh nadaljnjih, sedaj ne bi bila, kjer sem
zdaj. Še vedno sicer vključena v program za pomoč odvisnikom, vendar čista
vseh drog, alkohola, imam redno službo, streho nad glavo, svoj denar,
predvsem pa vizijo za prihodnost. Mogoče se sliši malo, a zame je to ogromen
napredek.

Ko sem zapustila Zavod Pelikan, so mi postavili »diagnozo« odvisnost od
odnosov. Ja, od ljudi, od moških. Svetovali so mi vključitev v daljši program –
za žensko edina možnost Projekt Človek, terapevtska skupnost v Sopotnici.
Bila sem že dogovorjena za sprejem, do katerega na žalost ali na mojo srečo
ni prišlo. Zakaj na srečo? Ker se v življenju vse zgodi z razlogom. V tem času
sem praktično že razčistila moj odnos z drogo in alkoholom, moja slabost so
torej ostali samo še odnosi, moški in škodljive zveze z njimi. Po temeljnem
razmisleku sem se odločila, da bom zmogla živeti normalno v t.i. »zunanjem
svetu«, in sicer s pomočjo terapevtskih pogovorov v Projektu Človek, katerih
se udeležujem še danes (enkrat tedensko, že približno eno leto).

Z alkoholom in drogo je bilo enostavno. Preprosto odločila sem se, da jaz tega
ne potrebujem – vse je v glavi. Ne bom lagala, poskusila sem popiti kakšno
pivo, vendar mi občutek, ki ga je prinesla, preprosto ni ugajal. Večje težave pri odvajanju so mi povzročali moški. Bilo je res težko in še vedno je, na
momente. Govorila sem si, zakaj enostavno ne morem biti odvisnica samo od
substanc, kot vsi »normalni« ljudje. Moške srečujem praktično neprestano, s
substancami pa ni tako. Seveda je to povsem zgrešeno razmišljanje, saj
problem ni v okolici, moških, drogi, ampak tiči v nas samih. To zdaj vem. 

Naučila sem se tudi veliko drugih stvari, še vedno pa ne morem trditi, da sem
popolnoma ozdravljena. Ogromno pa je že to, da se svojih težav zavedam,
poznam rešitve in jih poskušam odpraviti. Včasih je res težko, saj je, iskreno
povedano, lepo biti zaljubljen, ampak kaj, ko odvisniška ljubezen ni tista prava.
In tu nastane problem – ko se iluzija zruši.

Pomembno je, da ne obupamo. Najprej je potrebno imeti rad sam sebe, šele
nato te bo lahko imel zdravo rad tudi nekdo drug. To pa pomeni: sprejmi sam
sebe z vsemi napakami, sprejmi preteklost pa naj bo še tako kruta, odpusti
ljudem, ki so te prizadeli in sprejmi ljudi okoli sebe, ki te imajo radi, predvsem
pa prisluhni sebi. Nauči se, kdaj je potrebno reči »ne«, kdaj se je potrebno
postaviti zase ali se samo opravičiti, kdaj je bolje govoriti in kdaj samo
poslušati. Življenje je samo eno in živimo ga zase. Imejmo se radi.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.