02.12.2020

PROTI VRHU VRTAČE

Zjutraj smo vstali 5.15, na hitro smo se zrihtali, pripravili zajtrk, pojedli in že se je na vratih pojavil Franci. Komaj smo imeli čas še za en čik, potem pa odhod. Peljali smo se do Ljubelja, kjer smo parkirali. Po smučišču smo se odpravili proti Zelenici, kjer smo imeli prvi malo daljši postanek. Tu nam je Franci razložil pot po kateri bomo šli, dal nekaj vzpodbudnih besed na njegov način(:D) in se odpravili proti Vrtači. Sprva je bila pot precej položna, potem se je pričela trmasta strmina, ki ni hotela popustiti. Prišli smo do skalnatega grebena, ko smo že mislili, da smo na vrhu, smo do vrha hodili še vsaj pol ure. Na vrhu nam je Franci razložil vse kar se je videlo naokoli, mislim, da se je kakšen vrh kar izmislil ha ha. Imeli smo prelepo vreme, zato so bili razgledi res čudoviti. Ko smo začeli sestopati, se mi je pot zdela bolj nevarna, kot pri vzponu, zato previdnost ni bila odveč. Po kar dolgi hoji nazaj smo le prispeli do koče na Zelenici, kjer nam je Franci naročil kavo, če jo je plačal ne vem, vem pa da je poznal oskrbnika. Spust po smučišču do kombijev je bil zaradi utrujenosti kar naporen. Aja pa Lojze je bil z nami, zelo prijeten človek.

Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Boris.

VRBANOVE ŠPICE - TRIGLAV

Prebudili smo se v lepo jutro, ura je komaj odbila pet in sonce se je počasi vzpenjalo. Zajtrk smo pojedli, kavico popili in točno ob šestih smo bili pripravljeni za odhod, polni motivacije za novo avanturo. Po slabih dveh urah vožnje smo prispeli na Vršič, kjer smo parkirali. Pokadili smo čik in že je bilo treba pot pod noge. Sprva smo hodili po stezici med rušjem, potem pa malo po melišču, do vratc, kjer se nam je odprl drug svet. Nadaljevali smo po brezpotju, sem in tja je bil postavljen kak možic. Pot je bila precej kamnita in je bilo potrebno paziti, da se kdo ne poškoduje. Prispeli smo do vznožja Suhega vrha, nanj je bilo potrebno splezati, gora pa je precej krušljiva. Z vrha smo sestopali po drugi poti, katera naj bi bila manj zahtevna. Pa se meni ni zdela. Ko smo vsi srečno sestopili nam je Franci na sončku privoščil daljši postanek. Z nami je bila tudi Francijeva prijateljica Nevenka, ki nas ni mogla prehvaliti, kako smo dobri hodci. Ko smo se vračali proti Vršiču, je Franci kar naenkrat dejal, gremo še na tale vrh, ki ga imamo tako na dlani. Z malo negodovanja smo se vseeno sprehodili še do vrha nad Šitom. Ni bilo nam žal. Počasi smo se spuščali proti Vršiču, se posedli v kombije in odpeljali nazaj proti Sopotnici. Kot je že v navadi, smo tudi tokrat v kombiju zaspali. Hvaležni smo za malo drugačno izkušnjo!

Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Bogdan.

SVAČICA

Bila je še temna noč, ko smo se zbudili. Pot s kombijem je bila mirna, saj se je z našo voznico Laro prijetno peljati. Mislil sem, da bo to sprehod po parku, a pot se je že na začetku začela strmo vzpenjati. V skupini se zasliši na.....bali smo ga. Prišli smo do razpotja z avstrijskimi oznakami, joj ti germani pri njih je res vse bolj lično in urejeno. Strm vzpon a prijeten na srečo ni trajal več kot uro. Na vrhu je postavljen križ, no kaj čmo in smeh. Spust je potekal umirjeno z rahlimi vzponi, po kamenju in gozdu. Pri izviru Završnice smo se ustavili, odžejali in spočili, uživali smo v soncu. Ko smo prišli do kombijev, smo se strinjali, da je bil to najlepši, najpestrejši pohod do slej.
Utrinke zapisal Martin.