07.12.2020

HRUŠKI VRH
Zjutraj smo se odpeljali do našega izhodišča Rogarjev rovt. Kmalu smo ugotovili, da bo nas danes spremljala megla in, da z razgledi po vsej verjetnosti ne bo nič. Korak za korakom smo se vzpenjali, nekaj časa po gozdu potem pa po pašnikih ob meji z Avstrijo vse do Hruškega vrha. Kot smo že na začetku ugotovili se zaradi megle ni videlo nikamor. Vreme je bilo dokaj neprijetno, zato smo na hitro nekaj pojedli in se začeli spuščati po drugi poti, proti koči Rožca. Pri koči smo malo postali, družbo so nam delale krave, drugih pohodnikov pa ta dan nismo srečali. Od koče smo se spustili proti našemu izhodišču. Kljub temu, da nam vreme ni bilo naklonjeno, so bili fantje s pohodom zadovoljni.

Zapisal: Franci

NA KEPO ČEZ KURJEKE

Tokrat smo se odločili, da na Kepo pristopimo po dokaj zahtevnem brezpotju. Štartali smo v Erjavčevem rovtu, že na začetku smo skrenili z markirane poti in se proti vrhu podali po poti imenovani Kurjeki. Dolgo časa smo hodili po lepo vidni stezici skozi gozd, prispeli smo do prve ovire, ko je bila steza povsem odtrgana. Kmalu smo ugotovili, da se čez podrto grapo ne bo dalo, tudi kaj bi nas čakalo na drugi strani ni nihče vedel. Odločili smo se, da bomo pot nadaljevali skozi ruševje strmo navzgor, težko je bilo iskati prehode. Ko smo končno prišli na markirano pot pod Gubnim, je volja za osvojitev Kepe popustila. Odločili smo se, da gremo vsaj na Gubno, ki je bil oddaljen cca pol ure. Po slabih dvajsetih minutah smo prišli do razcepa, ki vodi na Gubno, hkrati se je nam pred nosom prikazala Kepa. Takoj je sledilo vprašanje, kaj je ta vrh pred nami in, ko sem odgovoril, da je to Kepa, ni bilo več govora, da bi šli na gubno, ampak so v en glas vzkliknili gremo na Kepo. Po dobri uri hoda, in nekaj plezanja smo prispeli do vrha. Utrujenost je minila, uživali smo v razgledih in soncu. V dolino smo se vračali po markirani poti, vzdušje, zadovoljstvo, da so osvojili Kepo je bilo nepopisno.
Zapisal: Franci

VZPON NA NANOS

Na torek v začetku aprila je bilo vreme kot naročeno za obisk gora. Že prejšnji dan smo se odločili, da gremo na Nanos. Zapeljali smo se do izhodišča v Razdrtim. Za vzpon smo se odločili po krajši strmejši in malo bolj zahtevni poti. Med vzponom so nekateri potrebovali nekaj vzpodbudnih besed, na določenih mestih je bilo potrebno malo bolj popaziti, v pomoč nam je bilo tudi nekaj jeklenic. Daljši postanek smo naredili pri Vojkovi koči, tam smo pomalicali in uživali v idilični naravi. Z sestop smo izbrali lažjo a hkrati daljšo pot. Sestop je potekal v dobrem vzdušju, smo pa med potjo morali zakrpati nekaj žuljev. Udeleženci pohoda so bili zadovoljni.
Zapisal: Franci

NA POTI PROTI SLATNI IN KREDI

Zapeljali smo se do planine Blato nad Bohinjem, tam je bilo naše izhodišče. Pot nas je najprej po gozdni poti vodila do planine v Lazu, od koder sta se že videla naša dva zastavljena cilja. Iz planine v Lazu smo se po zelo zahtevnem brezpotju začeli vzpenjati proti vrhu, večkrat je bilo potrebno najti prave prehode za nadaljevanje poti. Nekaterim je bila pot, pa ne zaradi brezpotja ampak zaradi višinskih metrov, ki smo jih morali narediti zelo naporna. Med potjo je bilo večkrat potrebno sanirati žulje. Po cca štirih urah smo prišli do prvega vrha, drugi je bil oddaljen le streljaj. Zadovoljstvo, da so zmogli prehoditi to pot je bilo nepopisno, trud in vztrajnost se je ponovno izplačala. Na vrhu smo imeli daljši postanek, nato pa se po drugi strani čez planino Dedno polje in planino Jezero vrnili do našega izhodišča. Udeleženci pohoda so kljub temu, da je bilo nekaterim naporno bili zadovoljni. Do Bohinja so bili že vsi v globokem spancu, pot do Sopotnice njim je z razliko od mene, ko sem vozil minila hitro.
Zapisal: Franci

Na največ pohodih mi je pri vodenju pomagal Lojze Homan, na nekaterih pa še Iris Todorovič, Jože Stanonik, Slavica Laznik, Rok Košir in Janez Zidar, vsi so vodniki Planinskega društva Škofja Loka.

V Društvu Projekt Človek smo ponosni in veseli, da trud in dejavnost pohodništva ni bila zaman, ko nam nekateri bivši uporabniki programa sporočajo, kako v dobrem spominu jim je ostala aktivnost planinarjenja. Kar precej je takih, ki so planinstvo vzeli za svoje in še naprej odkrivajo lepote našega planinskega sveta.

Za Društvo Projekt Človek članek sestavil Franci Tavčar