Blog

 
 
 

Ob mesecu preprečevanja zasvojenosti: Kako v kaotičnih časih povezovati in ne razdvajati?

Ob mesecu preprečevanja zasvojenosti: Kako v kaotičnih časih povezovati in ne razdvajati?

10.11.2021

Čeprav v Projektu Človek delamo predvsem s posamezniki in družinami, kjer je zasvojenost že močno prisotna in smo usmerjeni predvsem v kurativo, kakor lahko rečemo socialni rehabilitaciji, terapiji in reintegraciji, vselej zagovarjamo, da je najpomembnejša ravno preventiva. Prav v ta namen in na podlagi naših izkušenj smo razvili tudi program za otroke in mladostnike, ki je bil v prvi vrsti
namenjen prav preprečevanju razvoja zasvojenosti.

Pa se dotaknimo v tem prispevku preprečevanju zasvojenosti, kjer iščemo in propagiramo številne aktivnosti, ki krepijo zdrav življenjski slog, ki prispevajo k psihofizičnem ravnovesju, ki poudarjajo sprejemanje sebe , lastna čustvena stanja in osebnostnih lastnosti, ki govorijo o zmanjševanju razlik, ki poudarjajo človeški stik, socialno mrežo in medsebojno pomoč.

V teh kaotičnih časih je težko govoriti o zdravem življenjskem slogu in psihofizičnem ravnovesju, saj smo tako ali drugače vsi prežeti z nekimi omejitvami, s strahom, z jezo, z delitvijo in obtožbami, s tem, da so že najboljši prijatelji skregani, ker se, ali se ne strinjajo z ukrepi, z odločitvami. Obsoja se kar povprek. Cepljeni necepljene, necepljeni cepljene, mladi stare, stari mlade, politika državljane,
državljani politike...Ukrepi ja , ukrepi ne, v šolo ja, v šolo ne, danes črno, jutri belo...

V teh kaotičnih časih je pravzaprav težko govoriti o preventivi. Vsak dan opažamo številne stiske, številne težave v duševnem zdravju, apatijo, strah, zaznavamo nasilje za zaprtimi vrati, ki ostaja zaprto, zaznavamo povečano število samomorov. Kje smo o(b)stali? Kakšno prognozo imajo mladi, ki so prikrajšani za normalno odraščanje, ki so krivi, ker prinašajo virus v domače okolje, ki so krivi, ker
so preveč pred zasloni, ki so krivi, ker bi se družili... Kako se bodo razvijali mladi, ki živijo v družbi polni obsojanja, nasilja, medsebojnega sovraštva?

Če izhajamo iz modela zasvojenosti, ki ga podpirajo štirje motorji (droga in krivdna vedenja, družinsko okolje, osebnostne lastnosti in kot četrti motor – družba v širšem pomenu besede), ugotavljamo, da je družba kot takšna pomembno gonilo, zato se jo dajmo malo bolj podrobno dotakniti.

Kako ugasniti ta motor? Kakšne vrednote živimo, kakšne vrednote prenašamo našim otrokom, koliko strpnosti je, koliko sejanja strahu, kako in ali sploh podpiramo trezno družbo? Omamo ne povzroča samo droga. Kako skušamo doseči zadovoljstvo, kaj nas polni v teh časih? Kolikokrat s potrošništvom nadomeščamo praznino, ki je v nas? Koliko kosov (raztrganih) hlač potrebujemo, da smo srečni? So trije pari čevljev na sezono dovolj? Koliko kiča moramo prinesti v stanovanje, da napolni praznino? Kako utopiti žalost, ki nas preplavlja, ko ne zmoremo stopiti skupaj in spoštovati drug drugega, kako premagati strah, ko razmišljamo, kaj smo in kaj še bomo izgubili, jezo, ki jo začutimo, ko začnemo s poslušanjem dnevnih informativnih oddaj? Kako si omamljamo zavest? Ne, ne počnemo tega samo z drogami, legalnimi zdravili in alkoholom!

In kje poiskati optimizem? Še vedno je naša izbira ali se bomo vdali malodušju in vanj potegnili tudi naše najbližje, ali pa bomo v vsaki stvari iskali nekaj dobrega. Šli v naravo in ji prisluhnili, se v njej umirili in se zahvalili, da nam nudi zavetje, kljub temu, da zanjo skrbimo bolj mačehovsko.

Še vedno lahko izberemo ali bomo pljuvali čez vse in vsakogar, ali pa si bomo prizadevali vsak dan nekomu polepšati dan, mu podati roko.

Še vedno lahko izberemo, da bo svet zaradi nas lepši, bolj pošten in manj zlagan. Naš kompas še vedno lahko kaže v pravo smer. Še vedno lahko poiščemo pomoč, ko smo v stiski, ker še vedno obstaja veliko majhnih ljudi, ki z majhnimi stvarmi prispevajo, da družba kot takšna ne bo več motor, ki poganja zasvojenost pač pa motor, ki krepi posameznika v stiski, ki dovoljuje šibkosti, ki predstavlja močan steber podpore in ujame tako tiste iz brezna zasvojenosti, nasilja, brezdomstva in drugih duševnih stisk.

V Projektu Človek se bomo še naprej trudili postavljati Človeka na prvo mesto in graditi okolje, ki bo spodbujalo medsebojno spoštovanje, solidarnost in sočutje. Želimo povezovati in ne razdvajati!

 

Predsednica Društva Projekt Človek:
mag. Suzana Puntar, univ. dipl. psih

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.