Blog

 
 
 

Ob mesecu preprečevanja zasvojenosti: Vsak starš je tudi otrok

Ob mesecu preprečevanja zasvojenosti: Vsak starš je tudi otrok

23.11.2021

Terapevtska skupnost za zasvojene starše z otroki je namenjena staršem (v nadaljevanju uporabnikom), ki imajo težave z lastno zasvojenostjo, in njihovim otrokom. Program predstavlja celostno in kontinuirano delo z uporabniki in njihovimi družinami. Poteka od obravnave uporabnikov v stanju, ko niso sposobni kontrolirati svojega zunanjega simptoma (uporaba drog ali drugo odvisniško vedenje), preko pomoči v obliki socialne rehabilitacije in terapije, vzgoje ter učenja odgovornega starševstva, do pomoči pri vključevanju v družbo in družbene obveznosti (zaposlitev, šolanje, skrb za otroka ...). Terapevtsko delo je usmerjeno v vzgojo za življenje, skrb za otroka in spoprijemanje z vsakodnevnimi težavami, hkrati pa nudi pomoč otrokom, ki so zaradi zasvojenosti staršev bili prikrajšani za normalno zdravo življenje. Dopoldne so otroci v vrtcu. Tako imajo starši čas za delo na sebi, za odgovornosti v programu in izven njega ter terapevtsko delo na sebi, hkrati pa so otroci deležni vrstniške socializacije in vzgojnega kurikuluma. V popoldanskem času se starši posvečajo otrokom, pri čemer strokovni delavci opazujemo njihovo interakcijo in jim pomagamo pri učenju skrbi in vzgoje.
Na eni strani se odvija intenzivno terapevtsko delo z uporabniki v dopoldanskem času, na drugi pa opazovanje njihovih interakcij z otrokom in stika, ki ga pri tem razvijajo. Posameznikovo doživljanje odnosov se začne v zgodnjem otroštvu, in če takrat odnosi niso bili ustrezni, to vpliva na posameznikove odrasle odnose (ranjen notranji otrok). Zato je pri razumevanju terapevtskega dela in odnosa staršev z otroki med drugim zelo pomembna teorija navezanosti, ki nam omogoča, da lažje razumemo naše uporabnike in jim pomagamo pri razvijanju varne navezanosti, da bodo lahko tudi sami v odnosu s svojimi otroki bili polno prisotni.

Bowlby (1988), ki je razvil teorijo navezanosti, je verjel, da večina psihopatoloških težav svoje korenine v težavah, ki se pojavijo v zgodnjem razvoju, ko otrokove potrebe po varnosti niso zadovoljene. Po Bowlbyju so otrokove zgodnje izkušnje navezanosti temelji za kasnejše doživljanje sebe in drugih; gre za ponotranjene sisteme prepričanj, ki vodijo naše vedenje, čustveno regulacijo in bodoče odnose. Malček in kasneje otrok se o sebi uči preko odnosov s skrbniki. Če se otrok povezuje z ljubečim skrbnikom, ki se posveti njegovim potrebam in je uglašen z njegovimi čustvi s tem poskrbi za varnost, bo otrok ponotranjil občutek, da je ljubljen in da so njegovi občutki pomembni. V nadaljevanju s tem tudi ponotranji dojemanje drugih, da ga imajo ljudje radi in da so zaupanja vredni. Po drugi strani pa otrok, ki je v odnosu s skrbnikom, preplavljenim z lastnimi čustvi, nerazpoloženim in nesposobnim, da zagotovi varnost otroku (ga ignorira ali se nanj dere, ko otrok joka), ponotranji občutek, da je nevreden in celo osovražen. S tem ponotranji dojemanje drugih, da so ljudje nevarni ali da razočarajo (prav tam).
Kot navaja Flores (2006), ameriški strokovnjak za motnje odvisnosti in skupinsko psihoterapijo, je za razumevanje zasvojenosti s perspektive teorije navezanosti, pomembno, da se zavedamo določenih vidikov, ko delamo z osebami z izkušnjo zasvojenosti. Ne glede na to, ali so težave medosebne narave vzrok ali posledica zasvojenskega odvisniškega vedenja, načelo ostaja isto – osebe z izkušnjo zasvojenosti najbolje obravnavamo tako, da jim pomagamo razviti zmožnost imeti zdrave medosebne odnose. Navezanost ni samo psihološko usmerjena, ampak je prilagodljiva in jo poganja močna biološka potreba po medosebni bližini. Primarna biološka naloga je zagotoviti pomoč in preživetje v primeru nesreče. Vsi družabni sesalci uravnavajo fiziologijo drug drugega in spreminjajo notranjo strukturo medsebojnega živčnega sistema preko sinhrone izmenjave čustev. Ta interaktivni regulativni odnos je osnova za navezanost (prav tam).

Obstaja velika razlika med postati in ostati trezen. Za dosego spremembe načina, na katerega osebe z izkušnjo zasvojenosti vzpostavljajo in urejajo svoje medosebne navezanosti, je nujno, da se naučijo novih vedenjskih vzorcev, vrednot in stališč, ki so nezdružljiva s starimi vedenji, vrednotami in stališči.
Na podlagi zgoraj zapisanega si lahko predstavljamo kompleksnost dela v Terapevtski skupnosti za zasvojene starše z otroki. Ne le, da delamo z zasvojenimi starši in njihovimi otroki, ampak vzporedno delamo tudi z ranjenimi notranjimi otroki staršev. Če se bodo oni soočili s svojimi ranami in bili sposobni zaupati ter biti v stiku s sabo in svojim otrokom, potem smo s tem tudi položili temelje za bolj učinkovit prihodnji razvoj njihovih otrok. V vsakem odraslem posamezniku se skriva tisti neslišani, nevidni, neljubljeni, zapostavljeni otrok, ki zahteva pozornost, da lahko postane zdrav, v družbo integriran odrasli, ki je hkrati tudi »dovolj dober« starš.

Špela Adam, mag. pom. z umetn., spec. integ. psih.

 

VIRI IN LITERATURA:
Bowlby, J. (1988). A Secure Base. Clinical Applications of Attachment Theory. London: Routledge.
Flores, P. J. (2006). Addiction as an Attachment Disorder: Implications for Group Psychotherapy. V Journal of Groups in Addiction & Recovery, Vol. 1(1), 5-2
https://www.projektclovek.si/oblike_pomoci/terapevtske_skupnosti/terapevtska_skupnost_za_zasvojene_starse_z_otroki/

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.