Blog

 

CORONA VIRUS - psihična bolezen, ki je okužila tudi strokovne delavce

CORONA VIRUS - psihična bolezen, ki je okužila tudi strokovne delavce

07.12.2021

November je bil eden najbolj melanholičnih mesecev v letu, je pa tudi mesec, v katerem smo opozarjali na problem zasvojenosti. Pandemija covid – 19 in njene posledice so se kot vprašanje javnega zdravja razširile nad celotno Evropo in širše. Bil je podan poudarek, da je potrebno skrbeti za dobro počutje, duševno zdravje in rezilientnost splošne populacije, ranljivih skupin družbe in seveda strokovnih, zdravstvenih in socialno – varstvenih delavcev.

Nekatere raziskave (Black Dog Institute, 2020) so pokazale, da so imeli (imajo) delavci v »negujočih« poklicih, v tem obdobju resne psihične težave in so (bili) ogroženi v smislu duševnega zdravja. Psihično izčrpanih se jih počuti 40 %, telesno utrujenih in otopelih 25 %, 35 % jih je utrujenih od spopadanja s pandemijo in njenimi posledicami. Tudi v moji stroki so se, ravno tako, kot med splošno populacijo, pokazali znaki krhanja odpornosti na stresno dogajanje in sicer v obliki tesnobnih in paničnih napadov, depresije, jeze ter splošne zbeganosti in negotovosti.

Zaradi izolacije, samoizolacije in karantene (lockdowna) nekateri doživljajo simptome posttravmatskega stresnega sindroma. Tudi eksistencialni in finančni strahovi niso redki. Posledice vezane na travmatsko izkušnjo lahko v posamezniku odzvanjajo še leta. Rezultatov raziskav še ni. Lahko pa z gotovostjo trdim, da nas je celotna situacija spremenila. Število samomorov se je povečalo, tudi med zdravstvenimi in socialno – varstvenimi delavci. Pritisk pa se veča. Veliko jih govori in piše o masovni kolektivni psiho-travmi. Cepivo proti covidu – 19 obstaja. Odločitev naj ostane svobodna volja. »Cepivo proti anksioznosti, paničnim napadom, depresijo, zasvojenostjo, osamljenostjo, samomorilnostjo... ne obstaja in dvomim, da kdaj bo.« (I.K).

Kaj vse to pomeni? Pomeni, da bi bilo nujno odpreti in ponuditi višjo stopnjo dostopnosti do kvalitetne podpore za duševno zdravje vsem državljanom. Zagotavljanje varnosti pred okužbo z virusom, dobra informiranost, medsebojna komunikacija (ki je več ali manj virtualna), skrb za gibanje, zdravo hrano, spanje... očitno niso dovolj. Pomeni, da je življenju pomembno vrniti življenje, spontanost in kreativnost. Svobodo. Mentalno zdravje v »negujočih« poklicih je še vedno tabu in nekateri imajo pomisleke glede osebne udeležbe pri psihoterapevtu, psihologu, psihiatru... in se raje zatečejo v druge, bolj alternativne oblike »pomoči«. Kar je seveda ok, vendar ponuja pasti.

Tuji mediji so pisali o izgorelosti socialno – varstvenih delavcev. O samomorih, ki so jih izvršili zdravniki, psihiatri, socialni delavcih. Se mi zdi, da je pri nas še vedno tabu. Govori se zgolj o pomanjkanju kadra. Kaj pa se s kadrom dogaja? Zaposleni v socialno – varstvenih programih (in tudi nekatere druge stroke) smo dobili injekcije finančne podpore za delo v izrednih razmerah. Sem hvaležna. Koliko jih je ta denar porabilo za krepitev duševnega zdravja, ne vem. Ravno tako se sprašujem, zakaj država ne daruje bonov za psihoterapijo, ki je nekaterim nedostopna? Finančna nagrada pomaga, ni pa dovolj za uravnoteženo mentalno zdravje.

Pri svojem delu se v zadnjih dveh letih najtežje spopadam z dejstvom, da strah pred korona virusom ni običajna nevrotična anksioznost in žalost zaradi njegove škode ni nevrotična depresija. Lahko pomagam in stojim ob strani klientom, ko so strah, izguba in žalovanje akutna, težko obvladljiva čustva, ki se sprožijo zaradi njihovih osebnih sprožilcev in osebne ranljivosti. Seveda ne morem zmanjšati čustvene bolečine, ki je utemeljena v realnosti, lahko pa jo pomagam blažiti.

Še vedno menim, da sta pristen človeški stik in bližina, ki se ustvari med dvema ali dinamika, ki se ustvari v skupini tisto, kar je zdravilno in kar pomiri, zdravi in na koncu tudi pozdravi. Energija, ki se splete med ljudmi, ki so v živem stiku, je oprijemljiva. Prijetna ali neprijetna. »Moramo govoriti o sebi in svojih težavah, kajti naše življenje, naš obstoj (eksistenca) je vedno povezana s smrtjo, ljubezen je vedno povezana z izgubo in žalovanjem, svoboda s strahom, osebnostna rast s separacijo. Mi smo, vsi smo, v tem skupaj.« (I.Y.)

Virtualni odnosi nas ohranjajo na »varni distanci«. Kar nam daje občutek varnosti in je podano od zunaj in od nekoga drugega, ni nujno to, kar res potrebujemo.

 

Tanja Stanković, dipl.soc.del.,strokovna delavka, psihodramska psihoterapevtka, prakt. TA in art terapije

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.