Blog

 

Na ranču Kaja in Grom se imamo vedno super - Spomin na tabor (zapis udeleženke) 1/3

Na ranču Kaja in Grom se imamo vedno super - Spomin na tabor (zapis udeleženke) 1/3

13.01.2022

Letos sem vnovič dobila vabilo na tabor, na katerem sem že bila tri leta nazaj. Moj odziv na to je bil zelo pozitiven, komaj sem čakala, vse dokler nismo prišli do tja. Na dan odhoda smo se zbrali na zbirnem mestu in že sem opazovala različne ljudi in njihove zgodbe. Ko smo se vsi prikazali, smo odšli na pot.

Med vožnjo sem bila zelo mirna, v pričakovanju. Vsake toliko sem tudi zamižala in se spominjala svojega prvega tabora. Spomini niso bili ravno sestavljeni in niti se nisem mogla dovolj poglobiti da bi se spomnila celotne slike. Spomnim se le nekakšnih odsekov in svojih zamegljenih hladnih občutkov, ki so daleč od tega kar sem doživela zdaj, ko sem ranč obiskala drugič.

Med vožnjo smo vsi gledali skozi okno in se malo pogovarjali po vrstnem redu sedežev. Torej spredaj sta se pogovarjala Aleš in Gregor, v sredini so se pogovarjale tri punce, zadaj pa smo vsake toliko spregovorili tudi Matej, Gaber in jaz. Smešno.
Izšli smo iz asfaltirane ceste in zavili levo na makadam, to pomeni da smo blizu.

Vsi smo začeli buljiti skozi okna in občutki , vsaj moji so bili na vrhuncu, saj smo skoraj že tu. Narava, ki vabi in spomin, ki se zbuja.
Prispeli smo in vzeli svoje stvari. Noro, opazujem okolico, vse je bilo tako živo in obarvano, vsaka malenkost, rožice, urejena okolica, prelepo. Celo zapomnila sem si ime psa Maxa. Ne vem iz kje, a samo bleknila sem, a je to Max? In res mu je bilo tako ime. Spomin kot iz neznanega delčka zažganega časopisa, ki je priletel iz mojih ust.

Sledila je kava in predstavitev programa, ki ga bomo deležni te dva dni. Vse sem poslušala, a priznam da sem vmes tudi veliko opazovala in razmišljala. Vse te ljudi, na svoji poti ... vse te barve, ki so bile včasih nevidne. Vse te obraze, ki so se zbrali na tako lepem mestu s svojim razlogom. Jadranka in Kaja ... tu z nami in tu za nas. Prelepo, hvaležnost in čustva. Opazila sem tudi veliko kačjih pastirjev, ki so nas obletavali in opazovali. Kačji pastir, bi lahko rekla, da mi nekaj pomeni.

Manca je vsakemu izmed nas dodelila konja, s katerim se bomo pobližje spoznali. Sledilo je delo. Hitro sem zagrabila za nekakšno vilam podobno orodje za kidanje in začela delati. Čistila sem box Pičipokijev, tako jim pravi Janja. To so trije majhni navihani poniji. Luštni in smešni.

Kmalu nas ni več zeblo in vsi smo bili v kratkih rokavih, pridni. Med delom smo se vsi že malo spoznavali in se sprostili. Že prvi dan smo bili dobra ekipa. Na koncu smo še nahranili vse konje in se odpravili nazaj proti hiši. Malo smo se usedli in poklepetali, kmalu pa je bila tudi večerja. Tega sem se veselila.

Ko smo prišli notri do mize sem se spomnila kako nazadnje, ko sem bila tukaj nisem ravno uživala v hrani. Všeč pa mi je bil občutek, ko smo vsi skupaj sedeli za veliko mizo ... to je nekaj posebnega. Tokrat ... pa sem komaj čakala da bomo jedli. In prišel je ... odličen segedin ... super dobro je bilo. Spet sedeti za veliko mizo z ljudmi ... in večina nas je tudi vse pojedla. Po večerji smo se malo družili, se umili, igrali enko...nekateri so poklicali domov.

Jaz sem šla prvo noč spat med prvimi, bila sem zelo utrujena. Od vseh sem se poslovila in šla gor, spat. Seveda pa nisem mogla zaspat zaradi vsega govorjenja in smeha ki je prihajal iz spodnjih prostorov. Še jaz sem se vsake toliko nasmejala. Kmalu za tem so prišli gor še ostali, saj je bila ura okoli 23h zvečer. To je pa bilo ropotanja in smeha da so se vsi spravili v posteljo. Smeh, smeh in smeh. Jadranka nas je mogla priti umirit in nas spomniti da je ob 23.00 u hiši tema in tišina. Ne moreš verjeti, ... res smo vsi utihnili ... vse do jutra.

Zbudila sem se naspana in pripravljena. Pojedli smo zajtrk, in sledilo je krtačenje konjev. Jaz sem krtačila Tajgo, zelo mirna je bila in videla sem da je v bolečinah. Naj bi imela hude težave z nogami. Prelepa je in v čast mi je bilo. Zaradi svoje alergije na dlako sem sicer s krtačenjem odnehala prej kot ostali, a vseeno ni bilo dolgčas. Lepo je bilo opazovati vse kako uživajo, malo sem počohala prašičke.

 

Galerija

 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.