Na ranču Kaja in Grom se imamo vedno super - Spomin na tabor (zapis udeleženke) 2/2

Na ranču Kaja in Grom se imamo vedno super - Spomin na tabor (zapis udeleženke) 2/2

20.01.2022

Med pisanjem sem se že večkrat spomnila na fanta Mateja, ki mi med vsemi udeleženci najbolj ostaja v spominu.
Nekako me tudi spominja name. Ker ko ga gledam, vidim da tako uživa v vsem in res postane on, a on verjetno tega sploh ne ve in ne čuti dogajanja tako kot bi ga lahko. Tako kot sem verjetno to doživljala tudi jaz, 3 leta nazaj. Še obstaja iskra v njegovem očesu in želim mu vse najboljše. Res je vreden da mu je lepo. Vse nas je nasmejal.
Po kosilu, ki je spet bilo odlično ... smo imeli eno uro in pol počitka, malo smo se valjali po posteljah ali pa se pogovarjali in ... še kar nekaj grickali.
Potem smo šli v gozd ... čistili smo gozdna tla, listje, veje, vejice...vse ,da je bilo urejeno. Delali smo kot ekipa in vsak zase vendar skupaj. Hitro se je videl napredek. Uživala sem. Zvečer smo še nahranili konjičke in šli na večerjo.
Pred hrano, smo si povedali kako nam je bilo čez dan ... vsak je malo povedal. Pojedli smo in sledilo je druženje. Ta dan ... smo bili že tako povezani kot bi bili tu že dlje časa. Prav lepo je bilo ... smejali smo se neopisljivo. Igrali družabne igre in jedli sladkarije ... kaj je boljšega?
Vsi smo malo pozabili na zunanji svet, tako lepo je bilo. Vsak je komu dal kak nasvet in vsak je z nekom nekaj delil. Všeč smo si bili in to se je čutilo .Ni bilo enega med nami, da mu kdo ne bi bil všeč. Odpravili smo se spat, seveda smo se prej pogovarjali, Matej nas je spet preveč nasmejal...punce so se spet smejale in fantje so kar naprej govorili vice...ali pa sva se jaz in Matej oglašala kot dve čudni živali ... in nobenemu ni bilo nič jasno.
Potem smo si zaželeli lahko noč in vsi zelo hitro zaspali, celo Matej, ki je pravil da misli da ne bo mogel.
Zjutraj, prva misel je bila...kako je lahko tako hitro minilo. Čez dan sem se večkrat zamislila, kar še bi bila tukaj. Zadnji dan je bil lep. Nekateri so jahali konje, jaz ne. Nekako ... mi ni bilo do tega.
Raje sem v gozdu zlagala veje na kup in grabila. Kmalu se mi je pridružil Matej. Bila sva sama in lahko sva si kaj povedala. Mislim da sem mu povedala uporabne stvari in verjamem da mu bodo nekatere ostale v spominu. Tudi on je mene spomnil na stvari, ki jih moram vedeti. Veliko sva naredila sama, potem so se nama pridružili še drugi in vse se je odvijalo hitreje.
Tudi z Manco sem se veliko bolj povezala kot zadnjikrat. Posebna ženska je. Ko je bilo narejeno dovolj, smo šli na kosilo...najboljše v vikendu
Po kosilu odmor in pakiranje. Potem še kava. Zadnjo uro pred odhodom, sem spet vse opazovala in izkoristila še zadnjo možnost da se s kom malo pogovarjam. Vsi te ljudje so bili ali pa se še znajdejo na točki v življenju, ko so zelo nesrečni. V bolečini in negotovosti.
Pa ko bi vedeli kako so posebni in lepi vsak izmed njih. Vsi ki so bili na tem taboru so nekaj posebnega. Želim jim le najboljše in vem da se bomo z nekaterimi še srečali. Med pisanjem tega, priznam postajam čustvena, spet se vračam v tisti dan.
Kačji pastirji so še vedno prihajali...
V vsakemu izmed nas pa se je videlo, da se že pripravljamo na vrnitev v drugačen svet. Res upam da se tabor ponovi z veseljem se udeležim vsakega. Nepozabno. Ne da se vsega napisati kar sem občutila. Vso srečo in ponos....zmožnost živeti in videti kako na istem kraju lahko stvari vidiš čisto drugače...iz sebe.
Ko je bil čas da gremo, sem vsem zaželela srečno in se poslovila, a vseeno poslovila v smislu, ''se vidimo še kdaj'' .
Hvaležna sem za povabilo, do neba! <3
Nina

 

Galerija

 
 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.