Zakaj kljub vsemu vztrajam. Zakaj ostati, če vem, da je doma dostikrat lažje, manj zahtevno in lahkotnejše, pogostokrat tudi prijetnejše: ni potrebno toliko truda, če bi hotel po liniji najmanjšega odpora, bi moral zaviti tja. Vendar vem, da nikjer ni tako etično oprijemljivo, tako da velika sila predstavlja manj nevarnosti izrabljanja za manipulacijo.

Ne morem, da ne bi sklepal, da to ne more prispevati k resnični rasti osebnosti, ker le ta napreduje v srečanju s TI, ne pa s stvarjo oziroma ONIM.

S tem pa se človek ujame sam vase, v hermetično zaprt sistem, kar pa kasneje vodi v nasprotno smer: v neskončno odprtost na vse strani do drugega. Bolj kot bioenergija ali kozmična energija je ljubezen tista moč, ki vse spreminja. Kaj se mora spremeniti v svetu? Zakaj? Kako? Po čigavi zaslugi? Nekoristno je čakati, da bo kdo drug naredil korak, pravi korak. Nesmiselno je upati, da bojo drugi brali in videli hrepenenje moje zavesti. Zdaj sem na vrsti jaz, da ustvarjam in delujem! Zdaj in takoj! Izraziti moram kar je v meni najgloblje. A ne ostani sam, pridruži se drugim. Povezati se, razmišljati, skupaj delovati in si ustvariti novo prihodnost.

Misli na svet na konkreten način. Ideje vsakega člana imajo svojo težo: ustvarjajo dinamiko, originalnost in univerzalno razsežnost projekta človek! USTVARJATI SKUPAJ!

Mislim, da s svojo notranjo prenovo bom uspel v svetu nekaj spremeniti, vsaj v nekem delčku sveta.