Blog

 
 
 

LJUBEZEN IN STRAH V ČASU KORONE

LJUBEZEN IN STRAH V ČASU KORONE

02.04.2020

LJUBEZEN IN STRAH V ČASU KORONE

Živimo v nenavadnem času. Kot v hollywoodskem filmu, kjer ljudje množično umirajo, gradijo se karantenske bolnišnice, ljudje se borijo za hrano in vodo (in v realnosti za toaletni papir), človek postane človeku volk ...


V karanteni ali samo-izolaciji po določenem času res postaneš kot volk. Primanjkuje nam raznolikosti socialnih stikov, pogrešamo stik z bližnjimi, s katerimi ne živimo skupaj v stanovanju, skrbi nas, ali so zdravi, na živce pa nam gredo tisti, ki jih gledamo 24 ur na dan. Če nas ne potolče virus, se potolčemo kar sami med sabo. Pa čeprav smo v izolaciji, se lahko tolčemo tudi na družbenih omrežjih! Le kaj je ta volčjost v nas?

Po eni strani je stik, odnos z drugim človeškim bitjem za vsakega od nas pomemben že na začetku življenja - za kakršenkoli psihični razvoj, saj nam omogoča izgraditi občutek sebe, občutek varnosti in zaupanja. Občutek ljubljenosti nam daje občutek, da smo OK. Ljubiti drugega nam daje občutek izpolnjenosti in veselja. Zato vedno prihaja na dan hrepenenje po ljubezni, po varnem stiku. Kljub morebitnim zlorabam v življenju, izdajam, spregledanosti, zanemarjenosti.

A obstaja tudi »volčjost«. Ta »borba za skret papir« v trgovini. Prerivanje za razkužilo in rokavice. Nagon po preživetju? Strah? Strah pred smrtjo? Pred umazano zadnjico? Pred tem, da ima nekdo več kot drugi?
Strah je eno osnovnih čustev. Občutenje strahu je osnova za preživetje. Sproži se kot odgovor na nevarnost. Vodi bodisi k begu ali boju. Zato pogosto ob zaznani nevarnosti kažemo bojevito, napadalno vedenje. Zaznavanje nevarnosti je deloma prirojeno, v večini pa naučeno! Predvsem je pogosto učenje po modelu, s posredovanjem besedne informacije, pri čemer so odrasli učinkoviteje predajo informacije kot vrstniki. Različni tipi informacij vplivajo na prepričanja o strahu. Negativna informacija lahko vpliva na porast strahu, pozitivna pa prepričanje o njem nekoliko zmanjša.
Le česa učimo otroke s prerivanjem po trgovinah? Da bomo varni z veliko toaletnega papirja?! Da je boljši odgovor na strah boj kot so-delovanje ali pomoč?

Če povzamemo po S. Dolencu, so študije pokazale, da je v možganih v amigdali pomembno vozlišče, v katerem se sprožajo "alarmi" ob nevarnih situacijah. Amigdala je pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori. Služi nam, podobno kot tudi drugim vretenčarjem, da učinkovito odreagiramo na nevaren dogodek, celo preden se zavemo, kaj se je dejansko zgodilo.
Z obsežnimi raziskavami so LeDoux in njegovi sodelavci ugotovili, da obstajata v možganih dve ločeni poti, ki aktivirata amigdalo. Po prvi se dogodka najprej zavemo, in to naše zavedanje nevarnosti posledično aktivira alarm. Ta pot je natančna in zanesljiva, a zanjo možgani potrebujejo kar veliko časa, zato za odzivanje na nevarnosti, v katerih moramo odreagirati v trenutku, ni učinkovita.
Druga pot zaobide zavestno analizo dogodka, kar pomeni, da se lahko izvede bistveno hitreje. Zaznave, ki pridejo iz čutov v možgane, se deloma neposredno preusmerijo v amigdalo in tako povzročijo takojšnjo fiziološko reakcijo v telesu. Odziv neposredno preko amigdale je hiter, vendar ni tako natančen in zanesljiv. Prav lahko se namreč zgodi, da bo hiter odziv napačno prepoznal denimo cev za zalivanje rož kot kačo.


Na kaj naša amigdala reagira v času korone? Vidimo v vsakem sočloveku potencialnega prenašalca smrtonosne bolezni in s tem podpisano smrtno obsodbo?
Kaj pa je nasprotje strahu? V tem si raziskovalci, terapevti, psihologi niso enotni.Omenjajo karseda različna čustva in stanja.
Nasprotje strahu je ljubezen.
Veselje.
Pogum.
Varnost.
Povezanost.
Upanje.
Pomirjenost.

Da ne bomo reagirali neposredno iz amigdale, poskušajmo doseči razmislek in sodelovati, kar posameznike med seboj povezuje, krepi medsebojno zaupanje in zagotavlja občutek pripadnosti. Gojimo zaupanje, ker le to vodi k bolj solidarni družbi. Ne prepustimo se strahu. Rešitev je v preseganju strahu in premik k sodelovanju. Odnose zaznavajmo kot varne in vzpostavljajmo povezanost, ker ločenost povečuje strah in jezo.


Ena izmed enostavnih metod za umirjanje je tudi meditacija. Sedenje v tišini z usmerjeno pozornostjo na telo in na dihanje ter mimobežno opazovanje misli. Ko se enkrat usedeš, spoznaš, kako težko se je umiriti in pri miru sedeti 15 minut. Najlažje je začeti z vodenimi vajami, ki jih (med drugim) najdete na spletni strani Društva za razvijanje čuječnosti.

 

Avtorica: Polona Kersnik Jaramaz, univ. dipl. psih.

 

Galerija

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.