30.11.2020

DEBELA PEČ

Zjutraj smo vstali malo bolj zgodaj, kot običajno. Po zajtrku, smo se odpeljali, prot Pokljuki, do izhodišča Medvedova Konta. Kot že velikokrat do slej si je Franci »izmislil« neko brezpotje, za katero je dejal, da se imenuje mimo Kotla. Kdo bi mu verjel? Nekaj časa smo hodili po kar lepi stezici, ki se je na trenutke izgubila, a smo jo vedno hitro našli. Prišli smo do neke planine, z veliko macesni, kako se imenuje sem pozabil. Po tej planini smo se vzpenjali proti vrhu, ko je že kazalo, da smo blizu, smo pričeli s prečenjem poboja, polnega nizkih borovcev. Prispeli smo do sedla naš zastavljeni vrh smo imeli na dlani. Začeli smo se vzpenjati po zelo strmi stezici, vrha pa ni hotelo biti. Na vrh smo prišli kar izmučeni.

Na vrhu smo naredili daljši postanek, se na malicali in uživali v lepih razgledih. Vračali smo se po drugi poti, do koče na Lipanci, kjer nas je Franci presenetil s kavo. Od koče do kombija je bilo le še slabe pol ure hoje. Kljub temu, da smo vzpon prehodili po brezpotju, smo bili zelo zadovoljni. Med vožnjo domov, nas je v kombiju večina zaspala.
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Nejc.

BEGUNJŠČICA

S kombiji smo se odpeljali do mejnega prehoda Ljubelj, tam smo parkirali in se pripravili za podvig. Pred začetkom nam je Franci namenil par besed o poteku današnjega pohoda. Odpravili smo se po razgledni izpostavljeni stezi skozi Bornove tunele, do planine Prevala. Naredili smo krajši postanek, medtem nam je Franci pokazal, po kateri poti se bomo vzpeli na Begunjščico in, da se pot imenuje čez kalvarijo. Ob tem smo se malo nasmejali in se podali na pot. Kaj kmalu smo ugotovili, da je pot precej naporna, saj smo se vzpenjali skoraj navpično. Vzpona ni in ni hotelo biti konec, končno smo prispeli do bolj položnega terena, kjer smo naredili postanek.

Nadaljevanje naprej je bilo precej manj naporno, malo pod vrhom smo zagledali ogromno ovac, prav lepo jih je bilo opazovati. Ko smo prispeli na vrh, smo imeli malico, se poslikali, uživali v razgledih ob lepem vremenu. Vračali smo se v smeri Robleka, a smo pred njim zavili desno do Zelenice. Pot se je precej vlekla. Na Zelenici smo imeli še en postanek, nato pa se po opuščenem smučišču vrnili do kombijev. Kljub naporu je bilo lepo.
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Andrej.

GABRŠA GORA

Z avti smo se odpeljali do Poljan, parkirali smo pri pokopališču. Franci nam je povedal, da se bomo čez Gabrško goro odpravili v Sopotnico, kombije pa bomo po koncu pohoda prišli iskat. S prva smo se dvigali po asfaltni cesti, kmalu je Franci zavil v gozdno pot. Proti vrhu je bilo veliko razpotij, bili smo že v dvomih, da ne zaidemo ha ha. Po dobri uri smo prispeli do cerkve na Gabrški gori, kjer smo naredili postanek za malici. Odpravili smo se naprej proti vrhu, nato pa v smeri Sopotnice, vsaj tako je dejal Franci. V smeri Sopotnice je bilo še veliko več gozdnih poti, hodili smo tudi po gozdu, kjer ni bilo nobene sledi o kakšni poti. Mer potjo smo tudi pogledali, če je kakšna goba, veder sreča ni bila na naši strani. Po slabih štirih urah smo varno prispeli v naš do v Sopotnici. Lep izlet.

Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Jernej.

KRNČICA, S POGLEDOM NA KRN IN PESKE

Ob 4. uri zjutraj smo s težkim srcem vstali, pozajtrkovali in po dobri kavici, smo se vsi bolje počutili. Ob 5. uri smo že z dvema kombijema krenili na pot. Vozili smo se dve uri, razpoloženje je bilo dobro. Parkirali smo pred tablo Triglavskega narodnega parka z nikotinom smo napolnili pljuča, nato pa se čez planino Zapleč podali pustolovščini na proti. Na začetku smo se srečali s kravami in biki, ki so nam postlali po z drekom, je bilo vsaj mehko za hodit. Pot čez travo in kamenje se nam je vlekla, ko pa smo prišli do grebena, smo sledili shojeni poti, med ostanki vojaških položajev Soške fronte. Hodili smo približno dve uri in pol, ter si na vrhu privoščili zasluženo malico.

Na vrhu smo uživali v razgledu in naredili nekaj fotografij. Do vrha smo vsi prišli brez večjih težav. Po drugi strani smo se vračali proti dolini, na poti smo videli tudi sneg in se slikali pod snežno votlino. Joj potem je bil pa še tisti del, ki nas je peljal malo off road, nekaterim so se ob pogledu na prepad zašibila kolena. Vmes nas je ujela še megla, tako, da smo morali biti pozorni, da ne zaidem iz slabo vidne stezice. Po poti navzdol je drselo in zato se je marsikdo znašel na zadnji plati. Skratka, smeh dobra volja od jutra do popoldneva. Pohod je bil uspešen in ravno prav zahteven, da smo ga zmogli prehoditi vsi.
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisala Lea.

MANGART

Iz TS smo se odpeljali ob 6. uri. Pred nami je bilo dobri dve uri vožnje. Ko smo se začeli vzpenjati proti Mangartskemu sedlu, se je pred nami pokazala veličastna gora Mangrt, z desne pa mogočni Jalovec. Z avtom smo se pripeljali do Mangartskega sedla, na višini 2055 m. Že takoj na začetku smo se začeli strmo vzpenjati, proti delu, ki se pot razdvoji. Čeprav je bila naša želja, da se na vrh podamo po slovenski strani, nam Franci tega ni omogočil, saj s seboj nismo imeli potrebne varovalne opreme, zato smo se na vrh podali po lažji italijanski smeri. Tudi po italijanski smeri smo morali biti previdni, saj so na nekaterih delih prav tako jeklenice in nekaj klinov v pomoč. Pot se je vedno bolj vzpenjala, levo pa se nam je razprostiral prečudovit razgled na sosednje vrhove, ki so gledali iznad oblakov. Na sam vrh smo prispeli v slabih dveh urah, tam smo vsi zadovoljni pojedli malico, se poslikali in malo posončili. Po počitku smo se po isti poti začeli vračati proti kombiju. Nazaj grede smo se ustavili pri Rabeljskem jezeru, kjer smo se najbolj pogumni tudi zmočili. Voda je bila ledena. Nato pa smo se odpravili proti domu.
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Sandi.

RAZGLED Z VRHA RODICE

Iz Sopotnice smo se odpeljali ob 6. uri, v Škofji Loki smo pobrali Francijevega prijatelja Janeza, ki nam je pomagal pri vodenju. Odpeljali smo se čez Soriško planino do Bohinja in parkirali nekje nad Ribčevim Lazom. Vzpenjali smo se mimo planine Suha, kjer nam je Janez povedal, da tu nekje lomasti medved in, da je pokončal že kar nekaj živine. V trenutku smo postali bolj pozorni, če bi medveda zagledali kje v bližini, pa ga na srečo nismo. Ko smo prispeli na greben je Franci v daljavi zagledal krave in dejal, da nekaj ni v redu. Ko smo prišli blizu, smo ugotovili, da jih je ponoči pomorila strela. Franci je obvestil veterinarsko inšpekcijo, da so prevzeli situacijo. Ko smo se vračali z vrha, smo še enkrat morali mimo poginulih krav, saj je bilo potrebno sporočiti še ušesne številke krav, da so lahko ugotovili kdo je lastnik. Pot nazaj v dolini je potekala v sproščenem vzdušju, na planini Suha smo zaradi senčnega vremena naredili še daljši postanek. Po bohinjskih hribih je lepo.
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Miha.

IZ SLEMENA POGLED PROTI TRIGLAVU

Zjutraj smo kot se za planince spodobi vstali prej kot je v navadi. Po zajtrku smo se z dvema kombijema odpeljali proti Mojstrani, od tam naprej pa proti dolini Vrat, do našega izhodišča Črlovec. Tu je tudi izhodišče za Kukovo špico, po isti lepo speljani stezi, smo se kar nekaj časa vzpenjali, po kakšni uri in pol hoje smo prišli do slabo vidnega odcepa, a naš Franci ga ni zgrešil. Odcepili smo se v desno in kar dolgo hodili vodoravno brez kakšnih vzponov, enkrat smo prečili precej od vode razdrto grapo. Prišli smo do zelo strmega neporaščenega terena, tam sta se Franci in Lojze, ki je bil z nami odločila, da gremo naravnost navzgor po brezpotju. Vzpon je bil precej napor, zadnjih 50m višine smo celo morali preplezati skale, da smo prišli na pobočje Slemena. Ko smo prispeli na vrh, nam je bil ves trud poplačan s čudovitimi razgledi in prelepim vremenom. Na vrhu smo se zadržali kar dolgo, potem pa po čisto drugi poti začeli sestopati. Po kar dogi hoji smo prispeli do neke planine, kjer sta Franci in Lojze poiskala bližnjico, ki je nas pripeljala nad slap Peričnik. Po makadamski poti smo se sprehodili še do našega izhodišča. Bilo je super!
Povzetki iz utrinkov, ki jih je napisal Matej.