25.11.2019

Polno dvorano Narodnega doma je nagovorila predsednica Društva Projekt Človek, Suzana Puntar, v katerem je izrazila potrebo, da bi tej problematiki prisluhnili tudi odločevalci: »Blagostanje države je odvisno od blagostanja njenih posameznikov in ranljive skupine so njen zelo pomemben del.«
O posebnostih ranljive skupine, torej zasvojenih žensk, ki so tudi žrtve nasilja je spregovorila Dr. Vesna Leskošek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo, ki je vodila okroglo mizo: »Ženske so večkrat žrtve nasilja kot moški. Presečišče med nasiljem, zasvojenostjo in duševnim zdravjem je spolno specifično. Specifičnost potreb žensk nastaja zaradi njihovega družbenega položaja.« Pozvala je sodelujoče na okrogli mizi, da pojasnijo: »Kako vaši programi pomoči naslavljajo specifičnost problematike žensk, ki so zasvojene in hkrati žrtve nasilja?«
Da se zadeve spreminjajo in naslavljajo prav posebnost obravnave zasvojenih je pojasnila Mateja Lajh, socialna delavka na Enoti za bolezni odvisnosti Univerzitetnega kliničnega centra Maribor: »Psihiatrija se odpira na posebnosti problematike zasvojenih žensk, ki so žrtve nasilja. V ta namen smo zaposlene poleg medicinskega osebja tudi socialne delavke, ki navežemo prvi stik z žensko, ki je v stiski. Včasih so te stiske res hude. Obravnava pa se začne takoj.«
»Tudi v Društvu Projekt Človek izvajamo posebne terapevtske skupine, ki so namenjene ravno vsebinam žensk, ki so bile deležne fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja. V varnem in terapevtsko naravnanem programu kot je Terapevtska skupnost za zasvojene starše z otroki, ki je edina v Sloveniji, lahko travmatične izkušnje nasilja in zasvojenosti premagajo tudi ženske, ki so matere ter na ta način obvarujejo svoje otroke pred podobno prihodnostjo.« je dodala Dora Pal, strokovna vodja v Društvu Projekt Človek.
Specifičnost potreb žensk posebej naslavljajo tudi v Varni Hiši Maribor, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Maribor, in kot je povedala Anka Fingušt, vodja Varne hiše Maribor: »Mi nudimo pomoč ravno ženskam, ki se soočajo s posledicami nasilja. Pogosto so te ženske tudi zasvojene z alkoholom. Da lahko zagotovimo ustrezno pomoč tem ženskam, sodelujemo tudi z zunanjimi institucijami. Naš program ni le namestitev, ženska mora biti tudi sposobna slediti programu pomoči.«
Prav zaradi specifičnosti potreb žensk, ki so zasvojene in hkrati žrtve nasilja je nastala leta 2010 Varna hiša Stigma v Ljubljani, ki je edina v Evropi, ki nudi varno nastanitev aktivnim uživalkam prepovedanih drog. Te imajo tako možnosti varne nastanitve in umika pred krutim vsakdanom, prežetimi z verbalnim, fizičnim in spolnim nasiljem. Sabina Zorec, vodja Varne hiše Stigma pojasni: »Z namestitvijo uporabnice prepovedanih drog hitro zmanjšajo druga ogrožajoča vedenja, kot so prekinitev zlorabljajočih in nasilnih odnosov, zmanjšanje količine uživanja prepovedanih drog, kriminalnih vedenj ipd. Gre za ženske, ki so hudo travmatizirane iz otroštva in na podlagi naših izkušenj, te ženske drogo uporabljajo kot način samozdravljenja. Ob varni namestitvi, podpori in učenju socialnih veščin, tudi poseganje po drogah upade.«
O posebnosti spolnega nadlegovanja in nasilja je spregovorila Nika Kovač, antropologinja in direktorica Inštituta 8. Marec:»Spolno nasilje se najpogosteje dogaja v varnih okoljih (družini, izobraževalnih ustanovah, zdravstvenih ordinacijah). Njihove izkušnje pričajo o tem, da žrtve ne zaupajo institucijam, kot sta policija in sodišče, zato ženske z izkušnjo spolnega nasilja niti ne poiščejo pomoči. Poleg tega institucije in mediji ne jemljejo resno zasvojenih žensk, ko poročajo o nasilju. Pogosto se že same ženske ne prepoznajo kot žrtve nasilja in o tem spregovorijo le ob podpori strokovnih delavcev.«
Sporočilo okrogle mize je zelo jasno: kot družba prepogosto spregledamo eno najbolj ranljivih skupin v naši družbi. Huda travmatiziranost in minimaliziranje nasilnega dogodka ožje družbe botruje k temu, da žrtve nasilja svoje storilce težko prepoznajo kot odgovorne. Še posebej zaskrbljujoče je tudi, da žrtve sploh ne prepoznajo, da to kar so doživele oz. doživljajo je nasilje prav zares. Programi pomoči, ki jih potrebujejo so zato zelo specifični, saj je problematika s katero se soočajo zelo obsežna in prepogosto iz začaranega kroga zelo težko izstopijo. Za blagostanje naše družbe je zatorej pomembno, da odločevalci in strokovnjaki kot tudi posamezniki začutimo odgovornost do ranljivih skupin; da smo kritični do nasilja in zasvojenosti; ter dovolj odprti, da slišimo tiste, katerih kriki niso slišani. Ob tem pa se zavzemamo za tiste, ki se ne zmorejo boriti zase. Izkušnje strokovnjakov jasno pričajo o tem, da zasvojene ženske, ki so žrtve nasilja same to zelo težko naredijo.