25.03.2020

Veš že nekaj časa je minil odkar nazadnje sem verjel,
Da mogoče enkrat spet popolnost bi imel.
Nisem smel prepuščat srcu šanse, da se znova zlom,
Ker dvom me je ubijal, da še kje bom našel dom.
In ravno ko sem rekel, da vse prepuščam usodi, ti si kokr angel, k skoz temo proti meni hodi.
Z vsakim dnevom, ko bla sva skupi, mi izgine stari šiv,
Ki dobil sem ga, ko sem verjel, da sam sem kriv.
Da več ne čutim nič, pač preprosto sem obupu, dvignu roke sem od vsega, kako se ti bom zdej odkupu?
Lahko ti dam vse kar mam, pa še zmer bo čist premal, zato ti lahk obljubo dam, da zmeri bom ob tebi stal.
In hvala ti, da ni potrebe, da bi se pretvarjal, da sem nekaj, kar preprosto nisem, sem samo to kar sem,
Navaden sin, ki te pogreša, ko je tuki ti pa tam.
Sploh ne veš kok se vleče mi vsak spomin,
Kokr skozi dim te vidim, skor znorim, ker ne zdržim.
Ker priznam, da sem zgublen, vsakič ko te ni ob men.
Zdej ko greš ti svojo pot, s tabo po njej grem!!!
Ponovno na začetku, z izgubljenimi spomini, niti smrt se ne približa tejle bolečini.
Tej izgubi, tem ponosu, tej ljubezni in odnosu.
Ne glede na use, js zmeraj v srcu te bom nosu.
Veš Ati želim si, da si tuki, ko zaprem oči,
Pomislim nate in pa tvoje ime v šepetu izgovorim.

ALEX