09.12.2020

Po napornem delu v skupnosti, pri večerji dobimo potrditev, da jutri gremo na pohod. Malo se bojim, ker je ura vstajanja zgodnja, ampak mislim, da tokrat ne bo težav. Gremo v gore! Prebijemo se čez kaotične priprave, neverjetno, kako človeka zmede sprememba. Posedemo se v avtomobile, se mi zdi, da vsi vemo, da se nam obeta lep dan. Prispemo na začetno točko, vzpon se lahko začne. Čez gozd in njegov vonj, jeziki se razpletajo, dihanje postane plitkejše, čutim noge, čutim srce in hodimo dalje. Cap...cap...čš...pod nogami, trdno in odločno, da pridemo da vrha. Višje, kot gremo, čistejši je zrak in slika bolj jasna, še megla je ostra. Zaradi fizičnega napora se misli umirijo in ni slišati prometa, začutimo mir. Na vrhu pa razgled in zadovoljstvo ob doseženem cilju. Uživamo! Kolikokrat se pa zgodi, da dihamo čisti zrak na višji legi kot sicer in zasluženo. Še malo ...pred spustom, nazaj v vsakdan in novim izzivom naproti. Ko se vrnemo na hišo je ozračje sproščeno, šale spontane in povezuje nas dejstvo, da smo bili na vrhu, po fizičnem naporu in, da smo se spustili nazaj v vsakdan in, da gremo dalje. Dobrodošla sprostitev, ki jo potrebuje vsak človek. Tako ali drugače.