22.09.2021

Sreda je. Čaka nas planinski izlet. Prejšno sredo smo bili na Blegošu, tokrat pa nas pot vodi v druge konce. V planinah je vedno lepo. Ne vem kdo je to napisal, gre pa tako. Oj, planine ve moj raj. Naše izhodišče je Planina Jezerca na višini 1410m. Tu nas je Franci izkrcal. Nas in naše nahrbtnike. Po lepi potki,ki se vije med obema cestama in skozi gozd, ki se počasi barva iz zelenega v jesenske odtenke, do kolovoza. Že med vožnjo smo občudovali morje oblakov, ki so,kot bi bili pripeti na nitki, viseli nad pokrajino. Taka so planinska morja. Po peš poti, kjer sta nekoč prav gotovo hodila Janko in Metka ter trosila kamenčke, pridemo do smučišča. Potem pa po komaj vidni stezici navzgor.

Sonce se še sramežljivo skriva za oblaki in nas tu pa tam pozdravi sončni žarek. Na vrhu smo. Od daleč ga ugledamo, Triglav, pa še vsi njegovi nižji sosedi. Lepa druščina so. Veter pa prav nič prijazen, ampak ne more nam do živega, saj smo dobro obuti in oblečeni. Pokovše Križišče nam je ponudil lepe razglede, pa dobro voljo, ki jo je v planinah vedno v izobilju. Ob poti smo občudovali modre encijane, tu pa tam pa s pogledom ujeli tudi kakšno murko. Kaj bi si želeli še več. Vrnili smo se po makadamski cesti.

Francijev kombi nas je čakal na Planini Jezerca. Nahrbtnike lažje za težo malice smo naložili v prtljažnik, vkrcali še vsak sebe in se počasi spustili v dolino. Prijetno utrujeni so eni med potjo tudi že malce zadremali bilo je lepo.

 

Andrejka F.