Blog

 

8. marec - Mednarodni dan žensk - Pismo ženskam

8. marec - Mednarodni dan žensk - Pismo ženskam

08.03.2022

To je moje ljubezensko pismo ženskam.

Ženskam, ki ljubijo, ne da bi ljubezen pričakovale v zameno. Ženskam, ki jim je bil odvzet glas, a so si ga z vsemi sredstvi izborile nazaj; pa tistim, ki do svojega glasu ne morejo in v njih tli in vre in peklensko cvrči. Vsem kurbam in prasicam, ki jim je družba obrnila hrbet, ker so si ji drznile pljuniti v obraz – psicam in vlačugam, ki so spoznale, da nikomur ničesar ne dolgujejo in so same svoje vojskovodje. Vsem ženskam, ki to še bodo – deklicam in dekletom, pred katerimi je težka naloga, kajti ves svet in vse vesolje je lahko njihovo, če si bodo drznile pluti proti toku in leteti proti vetru.
Ljubezensko pismo ženskam, ki so se v visokih petah povzpele na vrhove, nedosegljive možem. Ženskam, ki so se uprle; ki ne sprejemajo kompromisov in se ne pogajajo, ki se za oster jezik in revolucionarne ideje ne opravičujejo. To je moje pismo ženskam, ki bose hodijo skozi divjino in jim srne jedo z roke. Ženskam, ki so jih vrgli volkovom in so se vrnile kot vodje krdela. Ženskam z žuljavimi rokami, modricami po kolenih, povešenimi prsmi, sivimi podočnjaki, kosmatimi nogami, krvavimi madeži na perilu, težkih vek in nagubanih, utrujenih obrazov.

To je tudi moje pismo ženskam, ki jim dolgujem opravičilo.

Dolga leta odraščanja sem se sramovala svojega spola. Svojo ženskost sem videla kot hibo, kot biološko prekletstvo, ki me je obsodilo na inferiornost – telesno šibkost, duševno labilnost, socialno nemoč. Lastnosti, ki jih pripisujemo ženskam, sem kategorizirala kot nekoristne ali celo škodljive, medtem ko so mi moški – fizično močnejši, racionalni, preudarni in sposobni – predstavljali ideal. Sovražila sem ženske, ki so svojo ženskost sprejele in jo nosile s ponosom. Sovražila sem tudi moške, ker jim je evolucija namenila moč in razum, ker jim je družba v zibelko položila glas in oblast.
Svojo frustracijo sem znašala nad ženskami, ki so mi bile v življenju najbližje – jezila sem se na mamo, ki je pustila možu, da sam sprejema vse večje odločitve; na sestro, ker ni zmogla sama odpreti kozarca marmelade; na prijateljico, ki je pustila, da njen fant poravna račun na zmenku. Zaničevala sem svojo babico, ki se je odpovedala bleščeči karieri zdravnice, ker se ni spodobilo, da bi imela višjo izobrazbo in opravljala prestižnejši poklic od svojega moža. Kratko malo je bila ženskost zame sinonim za šibkost, manjvrednost, sramoto.

Kako nesrečna sem bila v tem obdobju, zastrupljena od besa, in kako hvaležna sem, da je za mano. S pomočjo svoje terapevtke – tudi ženske! – sem uspela ukrotiti svoje komplekse in usmeriti svojo jezo tja, kamor spada. V meni je nenadoma nastal prostor za pozitivnejša občutenja in poglede, za nežnost in razumevanje, in prvič v mojem življenju tudi za ponos. Na svojo mamo, sestro, babico in prijateljico, v prvem mestu pa nase. V ženskah sem našla svoje zaveznice in v svoji ženskosti moč.

Kajti ženska, ki jo je življenje porušilo, a se je uspela počasi sestaviti nazaj, je nepremagljiva.

 

Ž.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.