29.01.2023

Hodim po pločniku ob cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Padem vanjo.
Počutim se izgubljena... obupana sem.
To ni moja krivda.
Cela večnost mine, preden se izkopljem iz luknje.

Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Pretvarjam se, da luknje ne vidim.
Še enkrat padem vanjo.
Ne morem verjeti, da sem zopet v istem zosu.
Ampak to ni moja krivda.
Spet dolgo rabim, da se izkopljem iz luknje.

Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Vidim, da je tam.
Kljub temu padem vanjo... to mi je pač v navadi.
Moje oči so odprte.
Vem, kje sem.
Sama sem si kriva.
Takoj splezam iz luknje.

Hodim po pločniku ob isti cesti.
Sredi pločnika zeva globoka luknja.
Grem okoli nje.
Uberem pot po drugi cesti.

Vsak posameznik hodi svojo pot in tudi srečanja v Sprejemnem centru v Novi Gorici, so unikatna. Proces okrevanja posameznikov z na videz enako težavo ni nujno, da bo potekal enako ampak po meri vsakega posameznika posebej. Pri nekom hitreje, spet pri drugem počasneje. Pri nekom premočrtno načrtovano, spet pri drugem z ovinki zavozlano.

S seboj ne nosim čarobne palčke, s katero bi zamahnila in bi vse tegobe posameznika, ki ga zanese v pisarno izginile in ne čudežne krogle, ki bi mi povedala, kaj posameznika čaka jutri.
Spreminjanje starih načinov in plezanje iz brezna omame je proces. Pot ima vzpone in padce, ni ravna in monotona.
Cilj naših pogovorov ni, oblikovati življenje, ki ne bi več prinašalo izzivov ampak učenje kako se z izzivi soočiti in prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke.
Včasih pademo ampak važno je, da se zmoremo vedno znova pobrati in iz vsakega padca nekaj naučiti.

Sara Pipan, Ba. pth, specializantka gestalt psihoterapije iz Sprejemne pisarne v Novi Gorici