31.03.2023

Vstali smo zgodaj, ob 5ih, saj smo morali do 6ih pojesti zajtrk in biti pripravljeni na odhod. Kljub rani uri smo bili dobre volje, saj smo bili vsi v pričakovanju plezanja. Pot se je začela počasi, saj je bil proti Ljubljani zelo gost promet. Ko pa smo končno zavili na avtocesto smo bili prav hitro v Vipavski dolini, kjer smo po izvozu za Vipavo parkirali pod vznožjem Gradiške Ture, na praznem parkirišču ob športnem kompleksu.

Vsi smo pogledovali proti steni, za katero je Franci povedal da bo danes naša. Priznam da me je kar malo stisnilo, saj nisem nikoli prej plezal po stenah, ta pa je v senci zgodnjega jutra štrlela visoko in skoraj navpično nad nami. Vsi smo se opasali z varovalno opremo in zagrizli navkreber. Prvi del vzpona je bil precej lahek, po potki skozi gozd.

Prav kmalu pa rastja skoraj ni bilo več, ostalo je samo kamenje, in pohod se je prevesil v plezanje. Potem pa se je zgodilo... Prišli smo do prve jeklenice. Franci nam je pokazal in razložil kako se pravilno vpnemo in kako naj nadaljujemo navzgor po steni. Sprva je bilo slišati nekaj negodovanja, saj noben izmed nas ni alpinist. Lahko pa mirne duše rečem, da smo vsi neznansko uživali v plezanju, saj smer ni bila tako lahka, tako da je vsak izmed nas našel izziv v poti na vrh.
Vmes smo naredili dva krajša postanka, da si naberemo novih moči. Dva odseka sta mi ostala močno v spominu, prvi del je bil ko smo šli navpično gor po grebenu, drugi pa so bile prve stopnice, zabite v navpično steno. Vredno je omeniti da sem na t.i. Otmarjevi poti naštel 71 stopnic ali opornih klinov. Do vrha smo potrebovali približno 2 uri in 45 minut, a na vrhu se nobeden izmed nas ni pritoževal nad utrujenostjo, saj je vsak izmed nas bil ponosen nase, ko smo prilezli na obsijan skalnat vrh, kjer se nam je pogled razlezel čez dobršen del Vipavske doline.

Vsak je podoživel kakšen del poti ki mu je ostal v spominu, med seboj smo malo pokomentirali dele kjer naj je bilo strah, vendar mislim da nam je vsem bilo v posebno zadovoljstvo da smo s tako lahkoto, kot ekipa premagali na prvi pogled res zastrašujočo steno. Sam sem večkrat pogledal proti morju, a meglica v daljavi ni omogočala razgleda do Obale. Pod vznožjem stene je bilo videti parkirišče, ki je bilo zdaj polno. Po malici smo se odpravili nazaj v dolino, po drugi strani hriba, po bolj položni poti. Vračanje na začetno točko je bilo manj razburljivo, pa vendar smo bili še vsi pod vtisom našega podviga in posledično polni adrenalina.

Srečali smo nekaj ljudi po poti, tudi možakarja ki nam je prijazno ponudil alkohol, katerega smo še bolj prijazno zavrnili. V nekaj več kot uri smo bili D., A., I., M., G., S., naš vodič Franci ter jaz pri kombiju, na začetni točki pod vznožjem stene. Vsak izmed nas je pogledoval proti vrhu, tudi če ne bi povedali tega kar smo občutili, se nam je vsem na obrazih videlo, da je za nami posebna izkušnja.
Aleš je ponovno sedel za volan in nas odpeljal proti našemu začasnemu domu, kjer nas je pričakalo kosilo in zaslužen počitek. V imenu vseh bi rad izrazil zadovoljstvo in se zahvalil Franciju za to izkušnjo, katero sem prepričan, ne bomo nikoli pozabili.

M.