12.02.2026

Kako se spomniš svojih prvih stikov z Društvom Projekt Človek – kaj te je takrat nagovorilo, še preden si sploh razmišljala o prostovoljstvu?

Za Društvo Projekt Človek sem prvo slišala preko očeta in strica, ki sta obiskovala program pred tridesetimi leti in ga vedno omenjala kot prijeten prostor. Navdihnilo me je njuno izkustvo tam in pa želja po stiku z ljudmi z izkušnjo odvisnosti, ki je izhajala iz želje spoznavanja lastne družine v odnosu z odvisnostjo.

Sodelovanje se je začelo zelo spontano, skozi fotografijo in dogodke. Kaj misliš, da je bilo tisto "nekaj", zaradi česar si ostala v stiku?

Moj navdih za prostovoljno delo v društvu izhaja iz globoke osebne želje po spoznavanju očeta, ki je pred leti umrl in iz želje po razumevanju odvisnosti in odganjanju občutka nemoči. Veliko ljudi, katere sem imela globoko rada se je soočalo z odvisnostjo in srce se mi je lomilo skupaj z njihovimi, zato sem si želela biti del rešitve, del zdravljenja odvisnosti. Fotografiranje me je veselilo, to počnem kot vir dohodka med drugim vendar sem si od začetka globoko želela spoznati in biti v stiku z uporabniki.

Preden si pobližje spoznala naše delo, kakšno predstavo si imela o delu z osebami z izkušnjo zasvojenosti – in kaj se je s to predstavo sčasoma spremenilo?

Predstavljala sem si, da je to zagotovo delo, ki zahteva veliko subtilnost in veliko izkušenj, nekaj, pri čemer moraš biti zelo previden saj se mi zdi da je zdravljenje od odvisnosti zahteven in hkrati ranljiv korak v življenju posameznika. Kar sem uspela opaziti je, da za preprost stik z ljudmi, recimo v obliki prostovoljstva, v resnici ni potrebna nobena izobrazba temveč predvsem empatija.

Če pomisliš na vse dogodke, srečanja in ljudi, ki si jih do zdaj spoznala: kaj te je najbolj presenetilo ali se te je najbolj dotaknilo?

Zelo se me je dotaknil govor zdravnice Sanele Banović na strokovnem posvetu in pa obred kosila v terapevtski skupnosti med ustvarjalnicami. Ko sem obiskala Sopotnico me je navdušil občutek pristnosti ljudi, predvsem uporabnikov, neka neotipljiva kvaliteta obnašanja, občutenja in pogovorov, katero težko pojasnim vendar pa se mi zdi, da ni dopuščala laži drugim in samim sebi.

Fotografija pogosto ujame tisto, česar ni mogoče povedati z besedami. Kaj si skozi objektiv opazila o odnosih, skupnosti in ljudeh v Projektu Človek?

Težko rečt, vendar se mi zdi da občutek skupnosti in povezanosti, predvsem pa ljubezni do sočloveka in pa veliko, veliko truda in skrbi za sočloveka.

Kaj ti osebno daje sodelovanje z društvom – ne v smislu izkušenj ali referenc, ampak čisto človeško?

Predvsem mi pomeni to, da se lahko učim, da lahko bolje razumem odvisnost, da sem lahko prisotna v procesu zdravljenja odvisnosti in mogoče celo pomagam tam, kjer sem bila mnogokrat brez moči v življenjih prijateljev, ljubimcev in družine. Društvo in terapevtsko skupnost razumem kot zelo pristno in toplo ter direktno, res kot nek tak neposreden stik s človekom, ko se uspemo zares srečati, kar mi veliko pomeni.

Zdaj vstopaš v novo vlogo prostovoljke v terapevtski skupnosti. Kako doživljaš ta prehod in kaj si želiš, da bi tam lahko soustvarjala?

Komaj čakam! Res, res se veselim, želim preživljati čas tam, želim se pogovarjati z uporabniki, slišati njihove zgodbe, čutiti bolečino in veselje hkrati in prispevati k temu vzdušju z lastno odprtostjo, kar bo tudi velik izziv zame. V resnici se zelo veselim vsega, rada bi bila zraven in pomagala tam, kjer je potrebovano.

Če pogledaš naprej: kaj bi si želela, da prostovoljstvo v takšnem okolju ljudem pomeni – tako prostovoljcem kot tistim, ki so v program vključeni?

Hm, ne vem ampak se mi zdi da predvsem neko podporo pri grajenju ljubezni, spoštovanja do drugega, pomoč pri grajenju dobre samopodobe pri drugemu. Na splošno v življenju se trudim čimbolj sprejemati in se osredotočati na skupne točke v odnosih in iz tega vidika želim opravljati tudi prostovoljstvo.

Kaj bi povedala nekomu, ki čuti zanimanje za prostovoljstvo na področju zasvojenosti, a ga je morda strah ali ima še kakšen predsodek?

Da ljudje z izkušnjo odvisnosti niso slabi ljudje ali nečloveški, so narejeni iz istega mesa kot kdorkoli drug, delimo si ista čustva, stiske, veselja in vsi smo potrebni topline in objemov v končni fazi.

 

Prostovoljstvo v Društvu Projekt Človek ni le pomoč drugim, ampak priložnost za osebno rast, pridobivanje novih izkušenj in širjenje obzorij. Prostovoljstvo je vrednota – pridruži se nam in s svojim časom ter srčnostjo soustvarjaj boljši svet!

Kontaktna oseba:
Miran Pondelek, org. soc., strokovni delavec
E-pošta: miran.pondelek@projektclovek.si
Telefon: 051 267 318

»Aktivnosti projekta Prostovoljstvo je vrednota sofinancira Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2024«.