10. oktober - Svetovni dan duševnega zdravja - zapis uporabnice

10. oktober - Svetovni dan duševnega zdravja - zapis uporabnice

10.10.2021

Želim si živeti v družbi, ki se ne sramuje duševno bolnih. V družbi, kjer so duševne bolezni videne kot enako legitimne fizičnim boleznim ali poškodbam. V družbi, v kateri obiska psihiatra ne spremlja nič večja stigma kot obisk splošnega zdravnika. Prav tako pa si želim družbe, ki bi duševno zdravje slavila in prioritizirala, kot to počnemo s telesno kondicijo in počutjem.

Sanjam o družbi, ki je normalizirala odkrite pogovore o mentalnem zdravju; o družbi, ki je spoznala, da jo tabuji zastrupljajo, da se iz stigme rodi strah in iz predsodkov sovraštvo; o družbi, ki je nestrpna do nestrpnosti in strpna do drugačnosti.

____

 Zdrav duh v zdravem telesu, radi pravijo. Ko govorimo o skrbi za zdravje, se zdi, da je tako v medijih kot med ljudmi duševno zdravje vselej v senci fizičnega. Zelo razširjena je mentaliteta »zdrav duh v zdravem telesu«, in čeravno ni zmotna, opažam, da lahko vodi v škodljivo zanemarjanje številnih ostalih dejavnikov, ki vplivajo na pregovornega zdravega duha. S tem, ko duševno zdravje pogojujemo izključno s fizičnim zdravjem, si zapremo vrata za raziskovanje ozadja svoje duševnosti, prav tako pa spregledamo posameznike, katerih duševna stiska presega njihove telesne zmožnosti. Da ne bo pomote: nikakor ne zanikam blagodejnega učinka gibanja in zdrave prehrane na naš um, holistični pogled na duševno zdravje celo zelo podpiram, a sem na lastni koži izkusila duševno bolezen tako hudo, da ji joga in ovseni kosmiči niso bili kos.

Na žalost sem morala izkusiti trd padec na dno, da sem začela resno razmišljati o svojem duševnem zdravju in, kar je še važneje, poiskala strokovno pomoč. Moja zgodba niti slučajno ni unikatna – vse preredki so primeri preventivne skrbi za duševno zdravje, praviloma gre za popravljanje že storjene škode. Temu med drugim botruje nenapisano družbeno pravilo, da o vsem, kar zadeva mentalno (ne)zdravje, govorimo previdno, cenzurirano, največkrat pa sploh ne; da dopuščamo, da je ta tematika delikatna, da se je bojimo. Posledično oseba z duševno motnjo okleva z iskanjem pomoči – nihče ne želi biti etikiran kot slabič, kot šibki člen v družbi.

K destigmatizaciji duševno bolnih lahko pripomoremo tudi tako, da na duševno zdravje pogledamo z drugačnega zornega kota: ne le kot odsotnost duševnih bolezni, temveč kot dolgotrajno stanje dobrega počutja, v katerem se lahko človek samoaktualizira in osebno raste, se uspešno spoprijema z ovirami na svoji življenjski poti, učinkovito opravlja svojo vlogo v skupnosti, razvija čustveno stabilnost in z njo odpornost proti vsakodnevnim neprijetnostim. Duševno zdravje si na ta način postavimo kot cilj, za dosego katerega smo odgovorni vsi skupaj, kot družba, in s tem trpeče posameznike in njihove družine razbremenimo teže celotne odgovornosti. Cilje je lažje dosegati v slogi, poleg tega je duševno počutje posameznikov kolektivna odgovornost družbe, ki jo skupaj tvorimo.

via GIPHY

Spremembe v kolektivni zavesti so počasne, a vem, da se dogajajo. Skozi odkriti dialog se razvija naša mentaliteta in raste naše sočutje. V dojemanju duševnega zdravja smo od sežiganja čarovnic, lobotomije in eksorcizma prišli že zelo daleč. Verjamem in zaupam, da lahko pridemo še dlje.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.