22.04.2023

PISMO ALKOHOLU
V tem pismu bi rada izrazila svoje občutke, razmišljanja in spoznanja o najinem sodelovanju oziroma druženju skozi vsa ta leta.
Torej, prvič, ne krivim te za najino srečanje, saj si v naši kulturi prav folklorno prisoten na vsakem koraku. Ne krivim te za vse posledice, za vse bolečine, ki sem jih povzročila sebi in drugim z najinim sodelovanjem, ne za vse sramotne situacije, ki sem si jih dovolila in za vse, kar sem s tem izgubila. Če realno pogledam nazaj, sva precej dolgo vzdrževala nekakšno tiho sodelovanje, ki je v starih časih prineslo tudi prijetna, neškodljiva druženja in sprostitev. A se nisem zavedala tvoje zahrbtnosti, tvoje vztrajnosti in posesivnosti do mojega življenja!

Krivim sebe in svojo šibkost v odnosu s tabo, ko si sama nisem znala, zmogla pomagati. Trenutke, ko me je strah celo prevzel in ohromil, ko si iz lastnega strahu pred neuspehom nisem dovolila nikomur priznati svojo bolečino in šibkost. Bolelo je, bolelo močno. Iz bolečine sem samo prehajala v gnus sama do sebe in nazaj, zaradi gnusa v bolečino. In resno si niti ne predstavljam, kakšen gnus sem mogla vzbujati v drugih ljudeh. Če zdaj pogledam nazaj, vidim, da si ravno ob takih trenutkih nemoči – in moji potrebi po pravi, nepristranski pomoči – čakal in se potem pokazal v vsej svoji surovi, grdi in nesprejemljivi obliki. Prasec si! In jaz prasica, ker sem to dovolila! Dal si mi lažno roko pomoči, zahrbten občutek samozavesti in pomembnosti! Dal si mi "moč," da se lažno sama spopadem skrita med štirimi stenami z revolucijo v svoji glavi, da se sama pred sabo počutim močno in pomembno, in da se mi to vrtenje dogodkov hitro neha, ko padem v spanec. In tako do naslednjega dne. Dal si mi spanec a hkrati vzel vse življenje okoli mene: svojce, prijatelje, živali in vse moje ljube hobije. Ko sem začutila realnost, da hrumi in se bliska in se kot nevihta približuje meni prav fizično, sem spet posegla po tvoji roki in zgodba se je ponovila. Na tak način sem si sama dovolila, da mi vzameš vse dostojanstvo in spoštovanje, ki sem si ga skozi življenje ustvarila, z delom in uspehom zgradila in se dokazala na marsikaterem področju. A pot navzgor je trajala dolgo, s tvojo pomočjo pa je šla navzdol kot podmazan tobogan. Še danes, ko pogledam nazaj prav v drobovju začutim fizično bolečino – ali pač tako močno jezo, da mi prevzame prav vsako mišico v telesu. In to je samo fizična bolečina....da ne ponavljam o mislih na vso sramoto.

A srečna sem in vesela, da sem imela – in še imam – ob sebi ljudi, ki jim ni bilo vseeno zame. Ljudi, ki so se zame in z mano borili proti tebi na vso moč. Skoraj so tudi oni obupali. Ne enkrat, večkrat! Ko sem spregledala, da so ti ljudje edino, kar je še ostalo od mene, ni bilo več malih otrok, ni bilo več sodelavcev in ne prijateljev, ni bilo več nikjer prostora zame. Še moje živali so se me izogibale in bežale pred mano, rastline se posušile in telo vidno uvenelo. Šele takrat sem pomislila oziroma spoznala, da niso drugi krivi za mojo mizerijo, da mi ne more en moški narekovati poti življenja in da ni okolica tista, v kateri moram brezpogojno cveteti in biti najsvetlejša zvezda, sem spoznala, da je vse na meni. Da je vse odvisno le od moje volje in od moje odločitve. Niso vse odločitve v življenju "prave," a definitivno, DEFINITIVNO, ni bila prava moja odločitev, da sprejmem tvoji lažni pomoč in tolažbo. Tvoja "pomoč" mi je popolnoma zameglila razum in sprejemanje lastnih odločitev in izbranih poti.

Zato bom tu zaključila s stavkom, da me ti, alkohol, v nobeni obliki ne boš več premamil in osvojil.
Poznam tvoj pravi obraz in vem, da ti ne bom namenila niti najmanjšega nasmeška in prijaznosti.
S tem bom živela in to zlahka!
Ne poslavljam se težko od tebe, težko je bilo to pot spoznati!