Ob diplomiranju v DPČ-ju

Ob diplomiranju v DPČ-ju

22.05.2023

Ob diplomiranju v DPČ-ju

Ljubljana, 11. maja 2023

Spoštovani in dragi naši DPČ-jevci in njim in nam dragi!

Kot vedno ko moram na oder (k sreči je to bolj poredko), bi rad pozdravil in potem zbežal v zakulisje. A danes ne morem; čeprav, upam, da ne bom pre-dolg, hočem pa se zahvaliti vsem vam.

Še par mesecev pa bo 5 let odkar tako ali drugače hodimo skupaj. Če se spomnim na leto 2.018 mi pridejo čudni občutki. Več ali manj je bilo vse en resnični »déjà vu« ker ni bilo to moje prvo izkustvo, sem pač preje že bil v raznih komunah.

Od vsega (ne vem zakaj, so mi bile tako odvratne posebno skupine) a vse je bilo primerno uravnoteženo, pisana paleta dejavnosti: pogovorov, dela, igre, urni in celodnevni sprehodi, tudi peli smo z Luko! Vse mi je v resnici delalo dneve prijetne v zdravem občutku varnosti.

Še sam se nisem zavedal kako in koliko (povedali so mi na koncu drugi), sem se spremenil iz absolutnega ostracizma v bolj normalnega sogovornika.

Ne morem omenjati vsega a moja zahvala vsem, ki ste nam bili so-potniki: od Luka, ki si me sprejel (ne vem, če sem izgledal tako normalni, ali Andraž, moj spremljevalec, bivši narkoman... da naju si zamenjal), cela ekipa na Malenškovi: Andrejka, Ana, Anamarija, Mojca, Ada. (Najprej je bil prav za prav Alek, ki me je hodil obiskovat na CZOPD in me pripravljat za vstop v DPČ). Po spremembi pa Polona, (spet Ana), Jurica, Nejc, pa Tomaž naš večerni terapevt, Robert. (Naj mi oprosti, če koga nenamerno izpustim). Tisti nepozabni kratki klepeti s srčno Suzano, ko je prišla parkirat. Veliko, veliko vas je bilo. Tudi uporabnikov (nekateri so sicer odšli, a usejano ostane! Tudi jaz sem od drugod odšel, pa sem danes tukaj. ... pa tisti, ki ste ostali! (Jaz sicer nisem kaj dosti komunikativen, a kot čustven človek sem užival, ko smo sedeli in kadili, ob gledanju in poslušanju enih in drugih. Hvala vam, ker ste bili taki kot ste bili. Nisem videl slabega, res pokvarjenega! Nekateri so znali prebrisano ovinkariti... a to je bilo vse. (Že v tem se vidi, da ni bilo kaj dosti izrednih ukrepov).

Na misel mi pride Sopotnica. (O njej sem slišal že preden, da sem prišel) in sem se spraševal kaj ali kdo bi ta So-potnica bila. Ženska. A morda Marija? Ali je to verska skupnost? (Še zdaj ne vem etimologije tega kraja – morda kak toponimski slovar?). Ko sem jo pa spoznal, mi je pa kmalu postalo mučna selitev vsak petek, iz sicer hrupne Zaloške a mirne hiške, v tisto drugo hrupno hišo v mirnem okolju. Kot bi bilo prejšnji teden, se spomnim ko sem zvečer hodil tam okoli, gledal Luno in se spraševal, kolikokrat jo bom še tukaj gledal? A prišla je epidemija in preobrat: zame najlepši čas ko smo mi iz M11 prišli v hiško B. Jaz sem bil že v Cr-u tako da sem imel več svobode. ... a tista doživetja tam, Tanja v nedeljah, pa Janja in drugi, ki so nas redno spremljali, pa vrt sva z Matejem uredila, pa samo omemba Scrabel-a: super! Pa Denis in Gregor Štefko z šahom, pa moj bližnji Gregor P. vedno željan tobaka, (sem mu bil bolj slab mentor a sva rada filozofirala); potem še Marika, kot vihar skozi okno, ki dviga prah in spremeni moško monotonijo,... Nepozabno!! (V tem času smo bolj od daleč videli sosede: Francija, Doro, Aleka, Nenada, Nežo, ...) Proti koncu, na Celovški so nas pa spremljale še Sonja, Božena, Kaja,...

Še nekaj, tretje je pa moja hvaležnost za to vašo »super« zamisel, da smo v določenem obdobju zdravljenja hodili opravljat prostovoljstva. (Če morda kdo ne ve, mi smo si plačevali program z denarno socialno pomoč, ki smo jo dobivali iz Centra za socialno delo). Tako, da med vsem drugim, razvijaš dostojanstvo, ko vračaš nekaj za česar dobivaš. Jaz sem imel s tem malo več težav, ker je prišla vmes pandemija in je bilo več prekinitev. A sem pa tudi hodil na Sketovo, kjer ima vodstvo (Suzana, Igor, Ana) pisarne. Počutil sem se ponosnega. Kdo bi lahko rekel: »kaj je to za en bedak, da se čuti ponosnega ob čiščenju tal dveh pisarn in enega stranišča«? A velja rek, da »če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu« in On želi, da se ljubimo in, da izkazujemo svojo ljubezen s tem, da strežemo eden drugemu, da si pomagamo (vi, uslužbenci to dobro veste, da vas žene ljubezen do sočloveka). To je razlog, da sem čutil kot plamen veselja, ki se mi je dvigal iz srca tja gor in okoli...

Hvala vsem za vse!

Povejte tistim, ki se težko odločajo ta tako pot: »korajža velja!«

Življenje je lahko zelo lepo! Mi sami si ga lahko lepšamo! A, s pametjo ne s kemikalij!

Hvala.


Frančišek

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.