16.09.2020

Kaj zapisati ob 25 letnici našega delovanje? To, da se določene stvari niso spremenile in hkrati to, da se je skoraj vse spremenilo? Pa lepo po vrsti: problem zasvojenosti je vsaj tako ali celo bolj pereč kot je bil pred 25 leti. Takrat se je govorilo o drogah in o nečem novem in nepoznanem, zdaj se govori o paleti snovi in stvari, ki povzročajo in ohranjajo zasvojenske vzorce. Takrat nismo govorili o zasvojenosti s sodobnimi tehnologijami, saj jih sploh še ni bilo in je bilo najhuje, kar je nekdo lahko počel to, da je preveč gledal Tv ali morda igral igrice. Takrat je bila najhujša nočna mora heroin, zdaj so različne sintetične substance, katerih učinkovine in posledice še ne poznamo dovolj. Število prepovedanih snovi je bilo zanemarljivo glede na prepovedane snovi danes, ko jih je po podatkih iz leta 2019, 447 brez da štejemo njihove izomere, estre in etre.

Posameznik je bil pred 25 leti bolj stigmatiziran, hkrati je bilo podpore s strani družine in tudi družbe več. Morda se je uživalca drog na zunaj bolj obsojalo, danes pa se gre mimo in uživanje drog zamaskira s svobodno voljo posameznika.
Možnosti za izbiro in za zdravljenje je bilo manj. Danes so različne oblike pomoči, žal pa tudi veliko »medicinske parcialnosti«, in tako se posameznika, ki ima več težav, sicer pod imenom multidisciplinarne obravnave vključuje v številne organizacije in le redko dobi pomoč na enem mestu.

Zakonodaja ni bila urejena oz. je praktično ni bilo, urejanje področja, zakonski in podzakonski akti pa so prinesli zbirokratizacijo našega dela, šifre postopkov in štetje minut, ki jih opravimo za posamezno storitev.

Nesporno enaka pa je bila nemoč posameznika, ko se je znašel v pasti zasvojenosti, strah in hkrati želja po spremembi in hvaležnost, ko je do spremembe prišlo. Še vedno velja, da instant rešitev ni in je za spremembo načina življenja potrebnega veliko časa, veliko volje ter širša podpora socialne mreže.

Na strani zaposlenih je bilo veliko entuziazma, ki je nadomeščal znanje in izkušnje, ki smo jih tekom let pridobili. Takrat smo verjeli v možnost sprememb in v to še danes verjamemo. Danes to podkrepimo z rezultati. Veliko se je nabralo tistih, ki so svoje življenje uspeli spremeniti in veseli smo za vsakega.

Iz enega centra v Ljubljani, smo zrasli v organizacijo, ki ima svoje enote v vseh regijah. Iz ene terapevtske skupnosti so nastale tri. Iz treh delavcev nas je zdaj 47 in še več kot 50 prostovoljcev letno. Iz programa, ki je bil financiran za vsako leto posebej, smo se razvili v javni socialnovarstven program z bolj stabilnim financiranjem, vendar še vedno daleč od financiranja in zakonskih podlag, kakršne bi morale biti za zagotavljanje trajnosti in razvoja tako programov kot zaposlenih.

Pred 25. leti smo se in tudi danes se učimo od naših uporabnikov. Pogosto se ne zavedamo, da nam postavljajo ogledala in nas silijo k temu da se spreminjamo in postajamo bolj občutljivi, bolj odprti in manj tolerantni do krivic.

V vseh teh 25 letih je bilo veliko lepega, nabralo se je tudi kar nekaj takih dogodkov, ki so nas morda za trenutek ustavili, nikoli, ampak res prav nikoli pa nismo izgubili vere v to kar delamo in nikoli nismo prav zares podvomili v smiselnost našega dela. Delo v Projektu Človek pač ni samo služba, ki jo opravljamo, pač pa poslanstvo. Ponosni smo na to kar smo ustvarili, ponosni na vse, ki so pri nas odkrili svoje potenciale in zaživeli svobodno življenje! 

Predsednica Društva Projekt Človek:
mag. Suzana Puntar, univ. dipl. psih