22.12.2020

Znašli smo se v nenavadni novi stvarnosti in v zadnjih mesecih sem imela možnost videti, kako se je Društvo projekt človek in njegove terapevtske skupnosti prilagodilo novim razmeram.

V socialnovarstvenih programih, kot so terapevtske skupnosti, ki sledijo svojim pravilom, vrednotam in normativom, so v trenutnih razmerah, ki so vse ljudi prisilile k reorganizaciji vsakdanjika, prilagoditve še večje in zahtevajo tako dobro organizacijo kot kreativnost. Uporabnikom je potrebno še naprej omogočati "občutek doma", vzpodbujati njihovo medsebojno solidarnost, pomoč in druge pomembne vrednote; pri tem pa zavarovati skupnost pred vnosom okužbe, saj člani sobivajo v skupnih prostorih. To ni lahka naloga, saj vsi opravljamo nujne obveznosti tudi izven doma.

Na eni strani se tako z omejitvami srečuje vodstvo in delavci, ki delajo izmenično, uporabljajo zaščitne maske, izvajajo del svojih delovnih nalog od doma ali preko elektronskih komunikacijskih sredstev ipd. in se pri tem trudijo za dobro počutje uporabnikov in kontinuiteto kvalitetnih storitev. Zagotavljanje tega pomeni več organizacije, dogovarjanja, priprav, prilagajanja in še marsikaj.
Na drugi strani se z omejitvami srečujejo uporabniki ki, tako kot drugi državljani, nimajo omogočenih izhodov po vsakdanjih opravkih, nimajo osebnih stikov s svojci in prijatelji, zaradi česar je oteženo njihovo delo na osebnih terapevtskih vsebinah. Ker bivajo skupaj in so v stalnih interakcijah, morajo vsakodnevno iskati medsebojne rešitev in dogovore, da ne prihaja do resnih konfliktov. Menim, da v teh časih vsakdo razume, da je sobivanje z več ljudmi na omejenem prostoru že samo po sebi izziv.
Osebni stik, ki je v terapiji tako zelo pomemben, ni več samoumeven - ne samo med uporabniki in delavci, tudi med uporabniki in njihovimi najbližjimi. Uporabniki se srečujejo z zmanjšanimi možnostmi dela na nekaterih življenjskih področjih, čeprav nekateri čutijo, da (vsaj na nivoju družbenega življenja) ne zamujajo toliko, saj javno življenje pri nas v veliki meri stoji. Predvsem nekaj tistih, ki so v skupnosti manj časa, ima občutek, da so izbrali dober čas za svojo psihosocialno rehabilitacijo, medtem ko je starejšim članom, ki so na pragu prehoda v reintegracijo družbe, precej težje.

Z vsemi prilagoditvami in omejitvami je marsikomu v skupnosti zagotovo zelo težko. To se najbolj kaže na področju navezovanja osebnih stikov, ki so trenutno onemogočeni. Če velja, da so zdravi odnosi tisti, ki zasvojeni osebi dajejo stabilnost in »varnost« pred zdrsom v recidiv, so torej uporabniki že s strani samih ukrepov, ki jih narekuje država, s tem ko onemogoča osebne stike, prikrajšani na pomembnem področje osebnega razvoja. V tem smislu so se terapevtske skupnosti prilagodile razmeram z uvedbo video klicev s svojci in prijatelji ter konferenčnimi srečanji na daljavo. To je zagotovo pomemben korak in smiselno bo nekatere dobre prakse, kot so video klici, ohraniti tudi v prihodnje. A verjetno smo v zadnjih mesecih vsi državljani začutili, da žal tudi klici, pri katerih se s sogovornikom sicer lahko vidimo, niso enakovredni pristnim osebnim stikom.

Pred nami so prazniki, ki marsikomu pomenijo predvsem druženje v ožjem družinskem krogu. Zaradi nezmožnosti praznovanja z najbližjimi bo marsikdo doživljal stisko, s katero se bo moral spopasti ob pomoči souporabnikov in delavcev. Izzivov v tem letu res kar ne zmanjka!

Vsem želim še naprej uspešno delo in veliko solidarnosti, povezanosti in zdravja. Upam, da se bomo lahko kmalu tudi osebno srečali.

Srečno!
Jerneja C.