ALI OD MLADIH PRIČAKUJEMO PREVEČ?

ALI OD MLADIH PRIČAKUJEMO PREVEČ?

08.06.2022

Ni naključje, da smo za naš prvi posvet po epidemiji izbrali ravno populacijo mladostnikov, ki je bila poleg starejših najbolj prikrajšana v korona časih. Ni bilo nekih utečenih ritualov, ni bilo klasičnih valet, odpadli so maturantski plesi, spoznavni izlet dijakov je bil namesto v prvem letniku v drugem, med maturo nisi smel zboleti... Študenti so študirali on line, socialnega življenja ni bilo.

 

Ne moremo reči, da je Covid 19 kriv za vse, vendar so se stiske v tem času krepko spotencirale. Odtujenost, nerazumevanje v družinah, občutki krivde, stopnjevanje nasilja, pripadanje zgolj družabnim omrežjem, vse slabše komunikacijske spretnosti, družbena naravnanost, kjer se cenita uspeh, ugled, denar, težnja mladih, da so si v vsem podobni, privede do krize vrednot, pa tudi krize identitete. Če sem drugačen nisem ok, nisem sprejet. Družbena klima kakršnikoli drugačnosti ni bila naklonjena, svojega mnenja pogosto ni bilo dobro povedati, družine se niso kregale kam bodo šle na dopust, pač pa zakaj in kako bodo upoštevale ukrepe države. Nekateri so sprejeli realnost kakršna je bila, vendar ne nujno dobro. Nekateri so se upirali, ne nujno uspešno.

Od mladih smo zahtevali da se prilagodijo. V nekaj mesecih so svoj dosedanji ritem postavili na glavo. Od njih smo zahtevali, da so cele dneve pred računalniki, še malo nazaj smo jih podili stran. Od njih smo zahtevali, da se ne srečujejo s svojimi vrstniki, da imajo fanta/dekle na daljavo...Od njih smo zahtevali da potrpijo, da normalno delajo šolo, da čez noč odrastejo...

Digitalizacija, ki je reševala vse vidike našega življenja, je omogočila tudi vrstniško nasilje, proti kateremu se je še težje braniti, saj doseže bistveno širši krog ljudi, omogočila je, da se nekontrolirano širijo laži, opazke, eden izmed zadnjih primerov je, ko dijakinja v jezi v »grupi« navrže drugi dijakinji, naj si drugič, ko si bo rezala žile te prereže do konca...Vsi vidijo in vsi molčijo.

Mladi so se zapirali v svoje sobe, tam so spali, jedli, se učili in imeli socialno mrežo, bili so pridni, dokler niso spraznili flaške s tabletami in s tem pokazali, da je z njimi daleč vse prej kot ok. Na pedopsihiatra pa se čaka v mesecih.

Psihična bolečina je pri nekaterih tako močna, da si jo lajšajo s fizično. In mi se sprašujemo ali od mladih zahtevamo preveč?

Suzana Puntar, predsednica Društva Projekt Človek

Morda je na začetku potrebo, da pogledamo vase, se vprašamo, koliko svojih frustracij prenesemo na mlade, v kakšnem svetu živijo in predvsem ali so lahko to kar so ali pa jih želimo spraviti v nek kalup. In ko jih bomo slišali in sprejeli, da razmišljajo drugače, ko jim bomo dovolili, da živijo svoje sanje, takrat bomo ugotovili, da od mladih lahko pričakujemo veliko več, da so sposobni presenetiti in na življenje pogledati z bolj čistim pogledom kot marsikdo izmed nas.

In ko jih ne bomo ščitili in se postavljali na njihovo stran, tudi, ko nimajo prav, jim bomo posredovali zdrave meje, ki jim bodo omogočile lažje prenašati tudi neuspehe.

mag. Suzana Puntar, univ. dipl. psih., predsednica Društva Projekt Človek

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.