Blog

Dan žena vsako leto slavi na milijone ljudi po celem svetu. Ta dan ni namenjen le ljubezni do žensk in rdečim nageljnom, ki so v nekaterih državah postali slavni simbol tega praznika. Ob 8. marcu slavimo pogumne in močne ženske, ki se ne bojijo prizadevati za spremembe.

Dokler verjamemo v ljubezen, bo vedno našla pot do nas.

Avtobiografija v petih poglavjih

Avtorica: Portia Nelson (iz pesniške zbirke There’s a Hole in My Sidewalk)

Prevod: Helena Marko

Recidiv je pri zasvojenosti pogost pojav in navzven deluje, kot da oseba v enem trenutku deluje dobro, v drugem pa se vse poruši. Tako se pogosto počutijo tudi osebe, ki recidivirajo. Razumevanje procesa recidiva pa razkriva, da tega stanja prihaja postopoma. Začenja se lahko tedne in včasih tudi mesece preden nekdo poseže po omami. V tem času pa je mogoče ta proces prepoznati in zaustaviti.

V psihosocialni rehabilitaciji oseb z izkušnjo zasvojenosti večkrat opazimo tudi druge duševne motnje; ravno tako lahko pri obravnavi nekaterih oseb z izkušnjo različnih duševnih motenj prepoznamo tudi zasvojenost. Kako je torej zasvojenost povezana z drugimi duševnimi in osebnostnimi motnjami in kaj se pojavi prej?

Na poti do velikanke srečamo še staro korenino Planice, Jelka Grosa, ki nam da zeleno luč za nadaljnji vzpon do velikanke in že smo pod odrivno mizo naše kraljice velikanke.

Mačke veljajo za ene od najbolj priljubljenih hišnih ljubljenčkov, na svetu naj bi jih živelo več sto milijonov in svoj svetovni dan, praznujejo od 2002, ko ga je oživela dobrodelna organizacija Mednarodni sklad za zaščito živali (IFAW).

Šport je igra ali aktivnost in je ključen del človekovega zdravja.

Svetovni dan čebel je odlična priložnost, ko lahko osveščamo in tudi sami prispevamo k ohranjanju čebel in drugih opraševalcev.

»Knjige so sanje, ki jih držimo v rokah.« (Neil Gaiman)

To je moje ljubezensko pismo ženskam.

Zdravje je najpomembnejša vrednota v družbi, in zdravi prebivalci so njen največji kapital. A zdravje ni samo telesno, ampak tudi duševno in pomeni tudi socialno blagostanje.

Turbulentni časi, ki vključujejo navajanje na epidemijo, so delo z družino zmanjšali. Ob tem smo opazili, da tudi po toliko letih ostaja enako dejstvo: urejanje družinske dinamike pri socialni rehabilitaciji zasvojenih pomembno vpliva na boljši izid zdravljenja.

Halooo, na pomoč! Ne morem dihaaaaati!

Tabor naredijo predvsem mladi – ljudje, šele potem prostor. Na taboru vsi postanejo eno – skupina.

Med pisanjem sem se že večkrat spomnila na fanta Mateja, ki mi med vsemi udeleženci najbolj ostaja v spominu.

Manca je vsakemu izmed nas dodelila konja, s katerim se bomo pobližje spoznali. Sledilo je delo. Hitro sem zagrabila za nekakšno vilam podobno orodje za kidanje in začela delati. Čistila sem box Pičipokijev, tako jim pravi Janja. To so trije majhni navihani poniji. Luštni in smešni.

Mentalno zdravje v »negujočih« poklicih je še vedno tabu in nekateri imajo pomisleke glede osebne udeležbe pri psihoterapevtu, psihologu, psihiatru... in se raje zatečejo v druge, bolj alternativne oblike »pomoči«. Kar je seveda ok, vendar ponuja pasti.

Ko sem se prvi dan na psihiatriji zvečer ulegla, me je zadelo. Nikoli si nisem mislila, da bom ujeta.

V teh kaotičnih časih je pravzaprav težko govoriti o preventivi. Vsak dan opažamo številne stiske, številne težave v duševnem zdravju, apatijo, strah, zaznavamo nasilje za zaprtimi vrati, ki ostaja zaprto, zaznavamo povečano število samomorov. Kje smo o(b)stali?

Tri leta nazaj sem tudi jaz izbrala svojo, ki pa ni bila lahka. Pot, po kateri še vedno hodim. Ravno ta pot, polna ovir in nepričakovanih dogodkov, me je pripeljala tukaj, kjer sem zdaj, kjer mi nič ne manjka in kjer imam vse, o čemer sem nekoč lahko le sanjala.

Da ne bo pomote: nikakor ne zanikam blagodejnega učinka gibanja in zdrave prehrane na naš um, holistični pogled na duševno zdravje celo zelo podpiram, a sem na lastni koži izkusila duševno bolezen tako hudo, da ji joga in ovseni kosmiči niso bili kos.

Po obilnem zajtrku smo se ob sedmi uri odpravili na srednje zahteven pohod. Naša pričakovanja so bila velika.

Po peš poti, kjer sta nekoč prav gotovo hodila Janko in Metka ter trosila kamenčke, pridemo do smučišča. Potem pa po komaj vidni stezici navzgor.

Bilo je čudovito. Vsi smo bili zadovoljni in navdušeni nad razgledom, ki je zaradi jasnega vremena segal daleč naokrog.

Vzeli smo si daljši odmor za malico, slikanje in opazovanje prečudovite okolice. Razgled in vreme sta bila res odlična.

Zraven smo imeli vsak po dva sendviča ki sta jih prejšnji večer pripravila S. in M.. S količino nista šparala. Zares dobro smo se okrepčali.

Komaj sem čakal, da skočim v morje, ker ga zares obožujem.

Razgled na okoliške hribe je bil čudovit. Ko smo krenili nazaj v dolino se je videla cela Sopotnica in TS. Padli smo v raznorazne debate.

Vsi udeleženi smo pogumno zagrizli v strmo brezpotje. Pihali in puhali smo po skoraj navpični poti.

Mmmmmm....čokolada, kako je dobra, kako je okusna, joj, res se ji težko upremo...

... a nam je Franci kaj kmalu rekel "pot pod noge" in štartali smo ...

Naš pohod na Nanos je bil načrtovan že kar nekaj časa. Ob prvem lepem vremenu smo se tako odločili in nas je Franci kot vodič odpeljal na želeno mesto.

Slikovni zapisi o plesu, segajo celo do 15 000 let nazaj. Nekoč, v času prvobitnih religij plemenskih ljudstev, je bil ples večinoma povezan z verskimi rituali.

Ob tem dnevu najprej pomislim na naravo in gozdove brez katerih si življenja sploh ne znam predstavljati.

20. in 21. marec prinašata toliko simbolike, da je težko strniti to v en zapis in nekaj fotografij.

"Parkirali smo in se sprehodili po idilični poti, vse je bilo zasneženo in spremljalo nas je sonce. Zaslužili smo kafe in kepanje. Mraz nas je pregnal naprej in tako smo se ob glasbi in dobri družbi še malo vozili okoli ..."

še en zapis uporabnice ...

Kmalu smo ugotovili, da se čez podrto grapo ne bo dalo, tudi kaj bi nas čakalo na drugi strani ni nihče vedel.

Po kar dolgi hoji nazaj smo le prispeli do koče na Zelenici, kjer nam je Franci naročil kavo, če jo je plačal ne vem, vem pa da je poznal oskrbnika.

Kot že velikokrat do slej si je Franci »izmislil« neko brezpotje, za katero je dejal, da se imenuje mimo kotlja. Kdo bi mu verjel?

Po nekaj časa plezanja se zasliši »ni me ubila droga, nisem pa prepričan, da me ne bo stena«. Da naštejem še nekatere vrhove, ki smo jih osvojili v teh letih, nekatere večkrat:

Vabljeni k prebiranju dogodivščin v 22-ih letih pohodništva v Društvu projekt Človek, ki jih je za DPČ sestavil Franci Tavčar.